Logično je, da se vedno da narediti še korak naprej. Je pa res, da bi lahko bilo slabše. Ampak v danem trenutku je bila to, glede na igralce, ki smo jih imeli na voljo, realna uvrstitev. Proti Madžarski smo imeli večji del tekme vse v svojih rokah in bi lahko dodali to piko na i ter bili na koncu peti. A hkrati smo pazili na to, da se ne bi spet kdo od igralcev poškodoval, saj jih čakajo klubske obveznosti, pred vrati pa so še olimpijske kvalifikacije. Dali smo svoj maksimum, in kot sem dejal, lahko bi bilo boljše, lahko pa tudi slabše.
Ena od stvari, ki smo jih v Nemčiji v igri slovenske reprezentance opazili, je bila, da je vsak igralec v vsakem trenutku vedel, kakšna je njegova vloga, česar na nekaterih prejšnjih akcijah ni bilo. Ste na pripravah temu posvetili veliko pozornosti?Takoj, ko smo s strokovnim štabom prevzeli reprezentanco, smo rekli, da morajo biti določene zadeve popolnoma jasne, da naša igra mora imeti rep in glavo. To gradimo vsak dan. Tudi zdaj, ko se reprezentanci priključujejo novi igralci, nimamo veliko sestankov, da bi jim na veliko razlagali in risali po tabli. Od mene v vsakem trenutku dobijo vse informacije o tem, kaj se od njih pričakuje, in to pred treningom, med njim, po njem, tudi med zajtrkom, kosilom ... Tudi o tem, kako se obnašati. Verjetno jim tudi starejši igralci pojasnijo naš sistem dela.
Opaziti je bilo tudi mogoče, da znotraj ekipe obstaja neka hierarhija.Hierarhija vsekakor je in tudi mora biti. Tu ni pomembno, koliko je nekdo star. A če je nekdo vodja, mora vedeti, da je on tisti, ki odloča na tekmi. Vse to smo igralcem jasno predstavili. Seveda so se nam vse te odsotnosti zaradi poškodb poznale, kar je logično, saj nekaterih dozdajšnjih vodij ni bilo z nami, ampak vseeno se je vzpostavilo družinsko vzdušje. Igralci so dihali drug za drugega in prav lepo jih je bilo gledati. Logično, kot v vsaki družini je prišlo tudi do kakšnih iskric, toda ko potegnemo črto, je za nami odlična zgodba.
Koliko ste morali zaradi omenjenih odsotnosti spreminjati koncept igre?Seveda bi bil vsakdo od njih dobrodošel, toda kogar ni, ga ni, in na to se ne smemo ozirati. Dejstvo je, da imamo jasen koncept igre ne glede na to, kdo je v reprezentanci, kajti na dolgi rok to prinaša uspeh. Ne moremo zdaj, če nekoga ni, tega spreminjati, vedno moramo gledati v prihodnost. To smo imeli postavljeno že pred evropskim prvenstvom, na samem prvenstvu pa smo samo dodajali posamezne akcije ali pa nekaterih nismo igrali, ker teh igralcev pač ni bilo. Skratka, nekaj smo odvzeli, nekaj dodali, ampak koncept obrambe in napada je ostal isti.
Omenili ste nekaj novih akcij. Ena od njih je recimo tista s štirimi zunanjimi igralci ob igri z igralcem več. Se o tem posvetujete s svojimi sodelavci ali so to vaše zamisli??Večino svari delamo skupaj. Ves čas se učim, gledam, kaj delajo drugi. Akcijo s štirimi zunanjimi igralci je denimo igral Koper v slovenski ligi, pa še to samo enkrat. Sam sem jo nekoliko spremenil in odigral malo drugače. Povedati želim, da ne izumljam tople vode. Kot rad pravim, je treba odpreti okno, pogledati v svet in se učiti. Veliko akcij, ki jih imamo, izhaja tudi iz slovenske lige in lige prvakov. Morda samo malo obrnem stvari in dodam kaj novega. Na koncu sicer izpade, da je to moja akcija, ker je drugače odigrana, ampak nekje vedno dobim osnovo.
Olimpijske kvalifikacije so čez slabe štiri tedne. Že razmišljate o njih?Najprej moramo preživeti klubske obveznosti. Začel se je drugi del sezone, ki je običajno najtežji del, predvsem pa bodo morali igralci ostati zdravi. Vesel sem, da se vračata vsaj Blaž Janc in Matej Gaber. Upam, da bosta zdrava, toda tudi ti, ki so bili na evropskem prvenstvu, so dokazali, da so vredni zaupanja. Z njimi lahko grem kamorkoli in kadarkoli v boj.
Kako bodo potekale priprave, glede na to, da so ligaška tekmovanja v polnem pogonu?Videti moramo, kdaj bo vsak posamezni igralec zadnji konec tedna pred začetkom olimpijskih kvalifikacij končal s klubskimi obveznostmi. Verjetno se bomo dobili v nedeljo ali ponedeljek kar v Španiji in imeli krajše priprave kar tam. Če pa se bo pokazala priložnost za zbor kakšen dan prej, ga bomo izkoristili. Običajno največ težav delajo Nemci. Glede na to, da tudi oni igrajo v kvalifikacijah, bodo verjetno prej končali z ligaškimi tekmami. V tem primeru se bomo dobili že dan ali dva prej.
Kako težka je slovenska skupina s Španijo, Brazilijo in Bahrajnom?Res je, da bi se, vsaj na papirju, morali uvrstiti na olimpijske igre, ampak papir je papir in papir marsikaj prenese. Vse skupaj bo treba potrditi na igrišču. Vemo, da sta bila tako Brazilija kot Bahrajn udeleženca olimpijskih iger v Tokiu, zato ne moremo reči, da gre za eksotični državi. Morali bomo biti maksimalno osredotočeni na vsako tekmo, brez kakršnegakoli podcenjevanja. Prepričan sem, da bomo, če bomo pravi in bomo dali vse od sebe, poleti igrali v Parizu.
V zadnjih letih je slovenski reprezentančni rokomet nekaj korakov pred klubskim. V prihodnji sezoni spet ne bomo imeli predstavnika v ligi prvakov. Kaj manjka slovenskemu klubskemu rokometu, da bi se spet pridružil evropskemu vrhu?Čisto preprosto: več denarja. Vložek v rokomet je v Sloveniji primerjavi z Evropo katastrofalen. V Trebnjem, kjer sem trener, imamo to srečo, da imamo okoli sebe ljudi, ki to razumejo, medtem ko v Velenju in Celju nekoliko zaostajajo, kar je škoda. Dejstvo je, da na domačem prvenstvu nimamo velike baze domačih igralcev. Če pogledate moj širši seznam kandidatov za nastop v kvalifikacijah za olimpijske igre, boste videli, da jih velika večina igra v tujini, in logično je, da potem trpi kakovost domačih tekmovanj. Nemogoče je iz leta v leto črpati vedno nove igralce, preprosto jih zmanjka. Zato tudi govorim o večjem finančnem vložku, tudi v mlajše kategorije. Velika pridobitev bi bila že, če bi vsak klub vzgojil samo enega kakovostnega igralca več. Če ni večjega finančnega vložka, tudi ne moreš pripeljati kakovostnega tujca, in temu primerno spet trpi kakovost lige.
Ko je v tujino odhajala vaša generacija, ste dejansko prerasli domače okolje. Se zdajšnja v tujino poda prezgodaj?Vse je povezano s finančnim vložkom, kajti težko je biti konkurenčen nekemu tujemu klubu, ki igralcu ponudi še enkrat več denarja. Država bi morala spremeniti zakone, da bi podjetniki lahko več vlagali v šport. Vse to se potem pozna. Na koncu se, kakorkoli obračamo, ves čas vrtimo okoli denarja. In s tem je povezana tudi produkcija domačih igralcev.