Vendar je celotna zgodba bližje pravljici, ki se ponavlja. Spominja me na lutkovno igrico Žogica Marogica (8. 10. 1998 je doživela tisočo ponovitev v Lutkovnem gledališču Ljubljana). Zmaj Tolovaj je ogljikov dioksid, Žogica Marogica je naš planet, Dedek in Babica, ki iščeta izgubljeno žogico, pa podnebniki. Pri tem pojeta in simbolika s COP-i je pravšnja: »Kupila sva boben in lajno in z nama je žoga bila, imava še boben in lajno, a žogica nama je ušla.« Bobnajo in lajnajo, naš planet je ušel izpod nadzora (ki ga nikoli nismo imeli in ga ne bomo imeli). Zmaj Tolovaj je žogico odpeljal v neznano. Ampak pravljica ima srečni konec. Dedek in Babica izsledita zmajevo gnezdo z ujeto žogico. In vsi smo jima pomagali, ko sta nam vpila: »Pihajte, otroci!« In odpihnili smo Zmaja Tolovaja. In srečni so bili vsi: Dedek, Babica in Žogica Marogica.
A tudi ta COP nam ni znal poljudno predstaviti znanstvenih dokazov, zakaj bi se morali človekovih izpustov CO2 bati. Škoda, da tega tudi naši strokovni komentatorji javnosti ne sporočijo. Kvečjemu pravijo, pojdite brati preko 2000 strani dolgo 6. poročilo IPCC, medvladnega foruma za podnebne spremembe, ki politično sprejme končno priporočilo odločevalcem. V reviji Življenje in tehnika (2023 in prej) pa imamo veliko svežih strokovnih prispevkov, ki nam dokazujejo, da se nam človekovih izpustov CO2 ni treba bati. Zvemo, da je glavni toplogredni plin voda v obliki vlage v zraku in ne CO2. Poleg tega, kot beremo, je človekov delež v naravnem CO2 le 4–6 odstotkov. Zaradi naraščanja CO2 je naš planet bolj zelen, pridelek hrane na poljih je večji in tudi gozdovi (Nasa Green Planet). A teh prispevkov, opremljenih z viri, nihče ne upa komentirati. Zakaj ne? Namesto tega pa ministrstvo za okolje, podnebje in energijo lajna o razogljičenju, ki jih nič ne stane, nas potrošnike pa že zdaj ta iluzija in vojne hudo udarjajo po žepu.
mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana
