Slovenski gledališki inštitut je pred dnevi predstavil knjigo Kot bi bil tukaj začasno – V dialogu s Tomijem Janežičem, ki obsega izbrane intervjuje z enim od najvidnejših – ter tudi v tujini najbolj uspešnih – slovenskih gledaliških režiserjev sodobnosti. Gre za pogovore, ki so pretežno nastali v obdobju zadnjih dvajsetih let, tako pri nas kot na tujem.
Med besedo in podobo
»Zbirka intervjujev z nekim gledališkim režiserjem je med gledališkimi publikacijami pravzaprav redek pojav,« razlaga urednik knjige Primož Jesenko. »Toda vsaj v tem primeru se zdi, da izbrana besedila omogočajo dokaj spodoben vpogled v razvoj gledališkega ustvarjanja Tomija Janežiča, na posreden način pa izrisujejo tudi precej plastičen portret režiserja, ki je izrazito določal gledališko dogajanje zadnjega četrt stoletja v tem delu Evrope.« Kot pristavlja, je bilo pripravljanje knjige razmeroma zahtevno, saj je bilo treba poiskati ter pregledati dolgo vrsto intervjujev z Janežičem, ki so izšli od konca 90. let do danes, in to tako v Sloveniji kakor po drugih državah, kjer je deloval, zlasti tistih z območja nekdanje Jugoslavije. Podobno velja za fotografije, v knjigo jih je vključenih več kot sto, ki so nastale ob zelo raznovrstnih priložnostih, naj gre za prizore iz predstav ali »vizualne impresije«, povezane s tem ali onim ustvarjalnim procesom.
Kot pripominja Jesenko, se je Janežičeva ustvarjalna platforma razvijala v dokaj tesni interakciji z dramsko pisavo različnih avtorjev, med katerimi so najbolj ključni Anton Pavlovič Čehov, Milena Marković in Simona Semenič, ter skozi eksperimentalne raziskave v njegovem Studiu za raziskavo umetnosti igre, kjer je oblikoval različne režijske postopke, ki jih je pozneje do neke mere prenašal tudi v delo v gledaliških institucijah.
Pogled, ki je manjkal
Končni izbor intervjujev (v knjigi jih je zbranih 25) je nastal v sodelovanju z režiserjem, ki je tudi sourednik izdaje. »Ta knjiga je morda nekakšen nadomestek za predstave, ki sem jih delal v tujini, pa jih v Sloveniji ni bilo mogoče videti,« pri tem razmišlja Tomi Janežič. »Šele ob njenem nastajanju sem se zavedel, v kolikšni meri sem bil pravzaprav odsoten v tukajšnjem prostoru skozi vsa ta leta.« Potem ko je opozoril nase že z nekaterimi zgodnjimi režijami, nato pa se trdneje uveljavil tudi z izjemnimi predstavami, kot sta bili na primer Utva (1999) ali Tri sestre (2001) v Slovenskem mladinskem gledališču, je namreč od leta 2005 naprej pretežno režiral na Hrvaškem, v Makedoniji in Srbiji, pozneje še v Rusiji in na Norveškem; v Slovenijo se je kot režiser po večletnem premoru vrnil šele leta 2018 z monumentalno uprizoritvijo še ni naslova po predlogi Simone Semenič, prav tako v Mladinskem gledališču. Od leta 2006 sicer tudi predava na AGRFT.
Jesenko je poskrbel tudi za natančne sezname Janežičevih režij vse od leta 1992 naprej, intervjujev z režiserjem od leta 1997 naprej in pa različnih medijskih objav o njegovem delu skozi pretekla tri desetletja. Publikacija je izšla kot del zbirke Dokumenti Slovenskega gledališkega inštituta ter v sozaložništvu s Studiom za raziskavo umetnosti igre.
