Ni lepšega, kot ko se čez modro nebo nad mestom zapodi nadzvočno lovsko letalo. Motorji zagrmijo, zrak drhti, tla se tresejo. Nebo zasije v barvah slovenske zastave, zemlja pa zavzdihne, ko letalo tik pred zastavo prebije zvočni zid. Naša zastava je barve dobila od ptice v grbu Kranjske dežele in je zato bela kot ščit, modra kot orel in rdeča kot njegove noge. To je bil praznik miru. Bogovi so bili za hip srečni. Pogled na zemljo je bil v sončnem dnevu spokojen. Po letu dni vojnega razdejanja, nezaslišanih morij, maščevalnih pohodov, pregona celih hribovskih narodov čez gorske meje in srednjeveških strategij obleganja utrjenih mest do dokončnega genocida se je na nebu pokazal prvi znak miru. Slovenska zastava na kristalnem nebu in za njo sije sedem sonc.
»Enkrat se je to moralo končati,« sem radosten sporočil Borisu Dežuloviću, ki si je lizal rane v votlini v hribih visoko nad Omišem. »Še niso čisto vsi računi porav...
