Sneg je dober

Te dni se k oknom približujem previdno, vse prevečkrat se mi je namreč obetala kap, ko mi je tik pred nosom švignila sinička. Ki bi jo zaradi mojega nenadnega prihoda ravno tako lahko kap. Zdaj imava vzpostavljen dogovor o nestrašenju in o deljeni coni. Sneg je najin skupni prijatelj, dober je, narava počiva, ali pa sovražnik, odvisno od debeline suknjiča. Če si sinička, te dni iščeš okna, ki ne tesnijo stoodstotno, spremeniš se v pernato kroglico in se stisneš čisto pod rob stika okna z okvirjem in po hrbtu začutiš blažen topel zrakec. Če si homo sapiens, in to tako srečen, da imaš stanovanje, si na topli strani šipe, a te, razbolenega od sedenja, vsake toliko premami podoba snežnega gozda pred oknom, zato nenadoma vstaneš, hočeš pritisniti nos na šipo, kot si to delal pred sto leti, in takrat pade strašna senca na skrito drgetajočo begunko pod okvirjem, da ti v paniki huškne pred oči in skoraj povzroči polne hlače ... V mešanici šoka in slabe vesti ji nasuješ novo porcijo prosa. In te medtem, ko se ti zdi, da si ji majčkeno pomagal, spreleti, koliko jih še zebe in so lačni. Ne le ptice.