Je bil znameniti francoski vladar Napoleon Bonaparte razsvetljenec ali tiran, reakcionar ali napreden državnik, desničar ali levičar? O tem so se pred leti ob počastitvi dvestote obletnice njegove smrti v medijih spraševali zgodovinarji in politični komentatorji. Saj veste, tako kot se je ob spremljanju nedavne parlamentarne kalvarije s socialnimi transferji lahko slovenski državljan spraševal, ali je Golobova vlada res levosredinska. Ridley Scott, angleški režiser velikan, ki se bistveno bolj kot na zgodovinske dogodke osredotoča na psihološki portret znamenitega vladarja, ki je v evropski politiki dominiral več kot desetletje, končno sodbo portretiranca prepušča gledalcu. Ker se njegov pohod na čelo Francije seveda zgodi ob robu revolucije, v filmskem uvodu kot simbol tega gledamo zadnji sprehod francoske kraljice Marije Antoanete, ki so jo poslali pod giljotino, ker je na račun države živela, kot bi bil vsak dan črni petek. Ja, neizravnani proračuni so bili in so za oblast kočljiva reč.
Prav tam med razjarjeno množico prvič zagledamo Joaquina Phoenixa, ki z vso resnostjo na obrazu in tistim značilnim napoleonovskim klobukom na glavi opazuje to družbeno vrenje. Ameriški igralec, kot pričakovano, Napoleona igra, kot bi nekaj o tem, kako je igrati cesarje, nemara vedel. A če se je na prelomu tisočletja v Gladiatorju na prestol zavihtel z umorom očeta, tokrat po oblastveni lestvi – jasno – spleza po poti vojaških dosežkov in spretnih političnih potez. Najprej nam Scott pokaže, kako je že zelo mlad postal general, potem ko je briljantno zrežiral zmago ob obleganju rojalistov in Angležev v vojaškem pristanišču Toulon. Nato, kako krvavo je v Parizu v silni politični ambiciji zadušil vstajo rojalistov, vidimo pa ga tudi, kako s topovi strelja na piramide v Egiptu, čeprav se to ni nikoli zgodilo. Scott je pač marsikaj navzlic zgodovinskim dejstvom posnel tako, da je videti karseda filmsko, dramatično in veličastno.
Še posebej filmsko, dramatično in veličastno je zrežiral tudi znamenito bitko pri Austerlitzu, današnjem Slavkovu v bližini Brna na Moravskem, kjer je Napoleon v enem svojih največjih triumfov z 68.000 vojaki premagal skoraj 90.000 ruskih in avstrijskih vojakov. Scott z značilnim občutkom za geometrijo kadra v piko prikaže Napoleonov občutek za geometrijo vojskovanja. Daljne, splošne in bližnje plane razporeja tako, da sta gledalcu jasna tako taktika kot brutalnost spopadov. Da razume, zakaj in kako se premika pehota, od kod in kdaj se ji priključi konjenica in na kakšen način taktiko diktira grmenje topov. Da mu je torej jasno, kako je lahko Napoleon pogosto zmagoval tudi z mnogo manjšo vojsko. Jasno – vidimo tudi njegove vojaške napake. Recimo vztrajanje pri naskoku na Rusijo, pa tudi njegov dokončen poraz pri Waterlooju, kjer s francosko konjenico zaplešejo tisti znameniti človeški kvadrati britanske vojske z navzven našpičenimi bajoneti.
A če je Scottov film o francoskemu cesarju v prizorih bitk po slogu spektakelski, resnoben in minuciozen, je v etapah med bitkami, ko se scenarij Davida Scarpe osredotoča na Napoleonov zapleten odnos s soprogo Joséphine (odlična Vanessa Kirby), na več mestih tudi igriv in duhovit vpogled v zasebno življenje velikega generala. Če na prizoriščih bitk opazujemo častihlepnega, samozavestnega, predanega Napoleona, Phoenix v dvornih sobanah mestoma že kar karikaturno uprizarja njegovo neizkušenost v ljubezenskih zadevah in ranljivost v odnosu do žene, ki je pomembno zaznamovala njegovo življenje. V obliki epizodnih vinjet vidimo tudi osrednje mejnike njegove politične kariere, od puča do okronjanja za cesarja. Pri čemer pa je fokus filma, kot rečeno, bolj kot na zgodovinske trenutke osredotočen na karakterne poteze portretiranca, ki je v javnosti s pomočjo propagande zgradil mit velikega osvajalca, v zasebnem življenju pa je bil kot vsi drugi človek z napakami.
S produkcijskega vidika je film Ridleyja Scotta brez dvoma monumentalen, razkošen žanrski prikaz znamenitih zgodovinskih bitk, ki jih lahko postavimo ob bok režiserjevim realističnim uprizoritvam spopadov v filmih Nebeško kraljestvo, Gladiator in Poslednji dvoboj. Gre za produkcijsko, igralsko in režijsko suveren projekt prekaljenega filmarja. Scottov Napoleon je ob vsem spektaklu tudi zelo učinkovita, izrazito večplastna drama, ki v filmskem medtekstu analizira vzroke tako bliskovitega vzpona kot padca ene najbolj razburljivih evropskih zgodovinskih osebnosti. Pri čemer kljub spektakularni naravi prikaza dogodkov v primerjavi z drugimi sodobnimi biografskimi dramami portretiranca ne poveličuje oziroma ne prikazuje kot nekakšne neoporečne zgodovinske osebnosti. Ob velikopoteznem prikazu slovitih bitk tako Scott med drugim ne pozablja, da so ti spopadi terjali milijone mrtvih. Kljub naštetim dosežkom pa se z vidika filmske strukture vseeno ni mogoče otresti občutka ujetosti v didaktično nizanje zgodovinskih dogodkov, ki se nikoli prav zares ne nadgradi v celoto, ki bi presegala sestavne dele.
