Ob koncu leta je primeren čas, da se preprosto reče: ne gremo se več. Ne gremo se več igrice, ki sliši na ime reševanje nacionalke. Nacionalka se potaplja od pamtiveka. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih jo je potapljala politika, potem različni nesposobni šefi in šefinje, potem spet politika in vmes konformizem, ki je zapeljal ta naš mali Titanik ne v ledeno goro, temveč na plitvino. Nacionalka ne bo nikamor treščila, ne bo se potopila, ampak bo rahlo nasedla. In nihče več je ne bo potegnil nazaj v vodo. Kot želva na hrbtu se bo še nekaj časa borila za življenje, potem pa bo veličastno odšla na smetišče zgodovine. Kot živi spomenik neuspelemu poskusu uravnoteževanja.
Leon Magdalenc (Foto: Tomaž Skale)
Tisti trenutek, ko je profesionalnost, ljubezen do medija, kreativnost, zvedavost, prebojnost, norost in veselje zamenjal ta zmaj z imenom uravnoteženost, je šlo vs...