Darja Groznik opozarja, da kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost – kljub tajnosti postopkov – še posebej odmevajo, če gre za spolni napad na mlajšega otroka, ki je v odnosu do starša ali drugače nadrejenega nemočen in se mu ne zmore upirati in upreti. Odziva se s »klici na pomoč«, ki so zelo različni; če in ko spregovori, je zagotovo že zelo »ranjen«. Če je obdolžen človek, ki so mu tudi poklicno zaupani otroci, je to še huje in skrajno zavržno.
V današnjem sporočilu za javnost je zapisala: »V Zvezi prijateljev mladine Slovenije zelo presenečeni in razočarani nad milostno in skoraj simbolično kaznijo, ki jo je dobil t. i. »jeseniški ravnatelj«. Sprašujemo se, kaj mu je sploh ostalo razen priznanja nagnusnih dejanj nad ubogo komaj 10-letno deklico, ki mu je bila kot očimu zaupana? Kakšne so lahko sploh olajševalne okoliščine poleg neizbežnega priznanja? Kdo razmišlja, kako hude bodo travme ubogega dekleta v bodoče in ali bo lahko še komu zaupalo?«
O tem smo že pisali:
Jeseniškemu ravnatelju tri leta in deset mesecev zapora
Afera Jeseniški ravnatelj: Ogorčeni zaradi predlagane nizke kazni
Primer spolnega napada na mladoletnico: nadzor pokazal nepravilnosti pri delu gorenjskih policistov
Širšo javnost poziva in jo sprašuje, čemu je kazen skoraj na spodnjem minimumu? Kakšno sporočilo dajejo družba in njene institucije za vse življenje uničenim otrokom? Je zloraba primerljiva s premoženjskimi delikti? So ljudje, ki so jim zaupane stotine mladih, povsem »navadni« ljudje? Kakšno sporočilo dobijo njim podrejeni? Je dovolj umik iz javnega življenja in nekaj let za zapahi?
Pravi, da se nam ob tem kazenskem primeru ponovno zastavlja bistveno vprašanje, kdo zares ščiti nebogljene in prav nič krive otroke? Le kdo?
