Študija, znotraj katere so raziskovalci analizirali besede v več kot 12.000 angleško govorečih pesmih različnih žanrov med letoma 1980 in 2020 je pokazala, da besedila postajajo vse bolj preprosta. Zmanjšali sta se tako leksikalna zapletenost besedil (na primer z bogastvom besedišča ali berljivostjo besedil), kot tudi strukturna zapletenost (na primer ponavljanje besedil).
Ena izmed avtoric študije, Eva Zangerle iz Univerze v Innsbrucku, sicer ni želela izpostaviti posameznih izvajalcev, vendar je poudarila, da besedila vedno predstavljajo »ogledalo družbe«, saj odražajo vrednote, čustva, zanimanja in kulturo. »V zadnjih 40 letih smo bili priča drastičnim spremembam v glasbeni pokrajini – od tega, kako se glasba prodaja, do tega, kako se glasba ustvarja,« še dodaja. Vinilne plošče in kasete iz osemdesetih let prejšnjega stoletja so se tako umaknile zgoščenkam iz devetdesetih let, nato pa je prihod interneta pripeljal do današnjih pretočnih platform, ki jih poganjajo algoritmi.
Raziskovalci so preučevali čustva, izražena v besedilih, koliko različnih in zapletenih besed je bilo uporabljenih in kako pogosto so se ponavljale. »V vseh žanrih so besedila težila k temu, da bi postala preprostejša in bolj ponavljajoča se,« še povzema Zangerle. Tekom raziskovanja so potrdili tudi prejšnje analize, ki so pokazale, da so čustva, opisana v besedilih, postala bolj negativna in da so besedila v zadnjih petih desetletjih postala bolj osebna ter samovšečna, saj se besede kot sta "jaz" ali "moj" pogosto ponavljajo.
»Razlog za te spremembe lahko iščemo tudi v tem, da je ravno prvih 10-15 sekund zelo odločilnih za to, ali bomo pesem preskočili ali ne,« so še zapisali. Poleg naštetega pa se spreminja tudi sam način poslušanja glasbe, saj se ta danes posluša bolj v ozadju, kar pomeni, da so pesmi z več refreni, kjer se verzi ponavljajo, avtomatsko tudi bolj priljubljene.
Težnje po poenostavljanju glasbe niso nove, kritike tega procesa pa prav tako ne
Eden izmed vidnejših kritikov vse bolj »enostavne« glasbe je bil filozof in sociolog Theodor Adorno, ki je bil sicer pristaš nemške klasične šole glasbe. Sam je bil kot skladatelj privrženec atonalne glasbe, največ veljave pa je dajal Arnoldu Schönbergu. Menil je, da sta nepredvidljivost in destruktivnost najpomembnejši lastnosti glasbe, saj že zaradi same forme silita h kritičnemu razmišljanju, novejša glasba pa je zaradi svoje enostavnosti preveč predvidljiva. Njegove kritke so se tako nanašale predvsem na standardizacijo skladb, saj naj bi bile največje uspešnice narejene po točno določenem modelu, kjer je jasno določeno število taktov, razporeditev delov in skupno trajanje pesmi. Tovrstno glasbo je poimenoval "potrošna glasba".
Adorno je ves čas svojega življenja nekako upal, da bo revolucija vzpona intelektualnosti pomagala poslušalcem premagati evolucijsko pogojene prepreke pri izbiri glasbe, saj so ljudem navadno bolj všeč enostavne stvari. Kritiziral je t.i. big band skupine, saj je tovrsten jazz po njegovem mnenju močno komercializiran in je samo nekakšen izgovor za poslušanje komercialne glasbe, kritičen pa je bil tudi do kasnejše popularne glasbe. Prav tako je ostro kritiziral glasbo, povezano s političnim protestom, npr. ob izbruhu vojne v Vietnamu, ker je bil prepričan, da ta, kljub temu, da želi biti alternativna in revolucionarna, še vedno v osnovi ostaja zgolj komercialna. Dejal je, da tovrstnih pesmi, ki npr. spodbujajo h končanju vojne v Vietnamu, zaradi te kontradikcije ne more prenašati in se mu zdijo nesprejemljive.
