Zakonska ureditev upravljanja države sledi pravilu, da je družbeno odločanje proces in ne zgolj akt formalnega glasovanja. Osrednji družbeni problem ni način izbire predstavnikov ljudstva v zakonodajni veji oblasti, kot pišejo mediji. Osrednji problem je proces oblikovanja predlogov za učinkovito reševanje družbenih problemov. To je ključna sestavina procesa družbenega odločanja.
Zakonska ureditev oblikovanja družbenih odločitev pristojnosti v tem procesu nalaga državni upravi kot ključnemu delu izvršilne veje oblasti. Državno upravo predstavlja kar 16 različnih institucij. V njih je zaposlenih dobrih trideset tisoč uradnikov. Med drugimi nalogami je državna uprava pristojna za spremljanje stanja v družbi, skrbi za razvoj družbe in usmerja njen razvoj ter vzdržuje in povezuje zbirke podatkov in evidenc.
V zvezi s procesom družbenega odločanja je pomemben statistični podatek iz tega področja. Množico družbenih odločitev je mogoče glede na njihov vpliv na procese v družbi razvrstiti v tri skupine. Odločitve, ki imajo največji, približno kar 80-odstotni vpliv, predstavlja le kakih 10 odstotkov vseh odločitev. Iz tega podatka lahko razberemo, da je največjo pozornost treba namenjati prav tej skupini sicer manj pogostih (vsaka deseta) odločitev. Nasprotno pa manj pozornosti lahko namenjamo najštevilnejši skupini. Sestavlja jo kakih 70 odstotkov vseh družbenih odločitev z nizkim, približno 5-odstotnim vplivom. Med obema mejnima skupinama je preostalih 20 odstotkov vseh družbenih odločitev s približno 15-odstotnim vplivom.
Kakšen sklep lahko povzamemo iz takšnih statističnih podatkov? Da bi uspešno uresničevali načrte o družbenem razvoju in dosegali napredek v materialni, družbeni in okoljski blaginji prebivalstva, moramo največjo pozornost namenjati številčno najmanjši, vendar najvplivnejši skupini družbenih odločitev. Državna uprava, ki ima neposredne pristojnosti v procesu oblikovanja družbenih odločitev, mora strategijo svojega delovanja usmerjati na polje teh najvplivnejših družbenih odločitev. Le s takšnim pristopom more državna uprava uspešno uresničevati svoje zakonske pristojnosti.
V družbeni praksi izstopata dva primera, ki potrjujeta takšno pravilo. Prvi je primer rušenja javnega zdravstva, drugi primer pa je razpad plačnega sistema v javnem sektorju. Oba že leta dolgo vplivata na razmere v družbi in predstavljata verno podobo učinkovitosti delovanja državne uprave. Razmere so res kaotične. Zaradi razpada plačnega sistema so prizadeti tudi zaposleni v državni upravi s funkcionarji vred. Odgovornost je seveda pripisana preteklim vladam, vendar je račun njihovega zgrešenega ravnanja izstavljen aktualni Golobovi vladi.
Glede zapletov s plačnim sistemom se upravičeno kritizira nepopustljivost v zahtevah sindikatov in pravosodnih organov. Oboji bi morali že zdavnaj opozarjati oblast na pasti, ki so vgrajene v zasnovo enotnega sistem plač v javnem sektorju. Razpad plačnega sistema je bil namreč predvidljiv in bi zato sindikalisti in pravosodni funkcionarji morali že zdavnaj sprožiti alarm. Ravnanje, ko oboji tudi svojo odgovornost naprtijo kar Golobovi vladi, je nepošteno in ni pot za uspešno reševanje zapletov v plačnem sistemu.
Janez Krnc, Litija
