Pa se vrnimo k dolgemu naslovu Predloga zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ (ex-Yu) v Sloveniji, ki ga je v parlamentarno proceduro predlagal prvopodpisani dr. Matej Tašner Vatovec, stranka Levica. Zapiše, da »si stranka Levica že več kot dve desetletji neuspešno prizadeva za priznanje statusa manjšin ex-Yu«. Odstavek pozneje pa trdi prav nasprotno: »Z deklaracijo iz leta 2011 je priznan obstoj narodnih skupnosti bivše SFRJ.« Na strani 6. obrazložitve pa prvopodpisani zapiše: »Ker z deklaracijo kot političnim dokumentom ni možno opredeliti novega pravnega statusa teh skupnosti … Predlagatelji zakona se zavedamo, da ni ustavne podlage za zakonsko ureditev.« Odločite se, kaj je sedaj prav, A, B ali C.
Dalje predlagatelj piše: »Na neprimerno ureditev pravic opozarjajo tudi številni domači in mednarodni strokovnjaki s področja manjšin.« Ampak ti strokovnjaki istočasno opozarjajo Slovenijo, da noče priznati avtohtone nemške manjšine v Sloveniji. No, tega pa Vatovec kot doktor znanosti ne ve. Prvopodpisani dr. Tašner-Vatovec še zapiše: »Slovenija je naredila premalo, kar potrjuje tudi primerjalna analiza podatkov iz bivših republik SFRJ, ki so statuse manjšin že uredile.« Pri tem pa predlagatelj zakona namerno zamolči, da je med 22 nacionalnimi manjšinami na Hrvaškem nemška manjšina na 10. mestu (slovenska šele na 7., češka pa na 6. mestu), v Bosni in Hercegovini pa so med 17 priznanimi narodnimi manjšinami tudi »Nemci«. Nemško govoreča manjšina je priznana v vseh državah naslednicah Avstro-Ogrske monarhije, razen v Sloveniji. Zakaj?
V predloga zakona je predvidena ustanovitev sveta, analogno svetu za Slovence po svetu in svetu za Slovence v zamejstvu, kar pomeni, da bo potem ta svet spadal pod ministra za Slovence, ne pa, kot predvideva zakon, pod okrilje ministrstva za kulturo, ker je sedanja formulacija očitno napačna, saj ministrstvo za kulturo ne pokriva področja predšolske vzgoje, izobraževanja, kot je opredeljeno v predlogu zakona. Torej še en lapsus zelo kratkega, na hitro spisanega zakona; očitno res po sili.
In če se prvopodpisani dr. Matej Tašner Vatovec hvali, da »s tem krepimo spoštovanje človekovih pravic in zagotavljamo enakopravnost in integriranost novih manjšin v slovensko družbo«, mu moram tukaj sporočiti, da s tem, ko zanika avtohtono nemško manjšino v Sloveniji, krši 63. člen ustave, saj spodbuja k neenakopravnosti in nestrpnosti, kar je kaznivo.
Očitno pa spisatelji tega predloga zakona kaj slabo poznajo manjšinsko problematiko, saj že 1. člen listine Sveta Evrope o regionalnih ali manjšinskih jezikih eksplicitno opredeljuje, da »»izraz regionalni ali manjšinski jezik ne vključuje jezikov migrantov«. Na strani 33. knjige o uresničevanju te listine v Republiki Sloveniji pa piše: »Odbor strokovnjakov si zastavlja vprašanje, ali je hrvaški in srbski jezik sploh mogoče tretirati kot jezika, ki se tradicionalno uporabljata v Sloveniji. Po mnenju slovenske vlade so se ti pripadniki (ey-Yu) naselili na območju Slovenije v 60. do 80. letih iz gospodarskih razlogov. Kot je navedla vlada, jeziki teh jezikovnih skupin niso priznani kot manjšinski jeziki v pomenu te listine, niso avtohtoni in so po mnenju vlade jeziki migrantov.«
Kdaj se bomo torej lahko resno in strokovno pogovarjali z vlado o ponovnem priznanju avtohtone nemško govoreče manjšine v Sloveniji? Ker če ni posluha, se mi že pripravljamo na internacionalizacijo problema. Ta peticija v evropskem parlamentu, ki so jo podprli tudi izgnani, ki danes živijo v ZDA, je le začetek.
Jan Schaller, predsednik Zveze Kočevarjev in Štajercev v Sloveniji
