Prisluhniti vsem pravicam, ne pa z enimi preglašati druge. Demokratska stranka Italije se utaplja zaradi notranjih prepirov med strujami. Predolgo se je zaklepala v svoj slonokoščeni stolp radikalnega šika. Človek, ki ne vidi okrog sebe, ker živi v svoji elitni četrti, v dobrostoječem Rimu, Tout-Paris in kar gre zraven, nima sočutja, ne čuti trpljenja navadnih ljudi. Pravi levičar bi moral nasprotno: prisluhniti trpljenju sočloveka! Porazdeljevati pravičnost tam, kjer je nimajo.
Italija ni obračunala z lastno preteklostjo. Po vojni so vse evropske države prekinile proces defašizacije, Nemčija, Francija: trpljenja je bilo preveč za soočenje s tem, kar je bilo. Pika in nov odstavek. Potem pride čas, ko sramota kliče na dan, k predelavi. Kdor miži pred preteklostjo, zapira vrata sedanjosti in s tem prihodnosti. Ni naključje, da se tretje generacije rade vračajo v preteklost: jaz sem tretja generacija fašističnega gorečneža. Danes v Franciji živi tretja generacija tistih, ki so doživeli alžirsko vojno. Moji študentje in študentke danes predelujejo doživete travme starih staršev in se trudijo vzpostavljati dialog med nekoč sprtimi akterji. Prah smo predolgo pometali pod preprogo. Na vrsti je tretja generacija, to smo mi! Vzpon avtoritarnih, identitarnih in nacionalističnih desnic ni naključje: nočejo obračunati s preteklostjo. (Sobotna priloga Dela)