Pri Ravbarju, kamor naši in predvsem italijanski gostje zavijejo na polne krožnike in bogato obložene mize, se pripravite na pršut, joto, testenine mnogih omak, pa tudi na kak soliden, ne predrag kos mesa v spremstvu pripadajočih prilog. Ko omenjamo cene in pravimo ne predrag – to velja za celo gostilno. Razen v redkih primerih so cene za posamezne jedi ugodne, celo ugodnejše kot pri vse bolj aktivni konkurenci slovenskih gostiln na oni strani meje.
Pravzaprav je ena redkih težav, ki jih imajo pri Ravbarju, vinska karta, pardon, vinska ponudba, ki ni povsem določena, v hladilniku pa je sicer brez vsakega koncepta nametanih nekaj buteljk različnih primorskih vinarjev. Tudi na začetku, ko so že na vhodu obljubljali simpatično Sanaborjevo penino, smo na koncu pristali pri njihovi ne ravno suhi domači penini Fervin, druge ni bilo. Tudi sicer so na kozarec točili belo zvrst iz kleti Colja, pri rdečih pa ne ravno dodelan hišni teran. A kot rečeno, hrana je marsikaj popravila, tudi to, da na našo nedeljo niso imeli jedilnika, ki sicer v poenostavljeni verziji visi v sobi s šankom.
Ob penečem vinu smo se mastili z narezkom, s solidnim pršutom, ki ima v teh krajih seveda domovinsko pravico, lahko bi nam privoščili več zelenjave, ne zgolj dve olivi, zraven so naložili še povsem znosno vratovino in pleče ter nepretresljiv sir, menda kravji, pa tudi rahlo do pretežno utrujen kruh. Morda bi bilo bolje, če bi na začetku naročili samo kraški pršut.
Pri juhah so imeli tri možnosti: joto, govejo in bučno juho. In povsem jasno je, da smo se najprej lotili jote. Pripravijo jo z zeljem, ravno prav je kisla in zelo učinkovita. Če se bo dalo, se bomo še krepčali z njo. Nič manj ni ugajala goveja s tankimi domačimi rezanci, izjemnega okusa, a brez korenja ali mesa.
Že od časov zdaj že dolga leta zaprte kraške postojanke Filipič je jasno, da so to kraji, kjer pripravljajo najboljše testenine v naših krajih. Verjetno gre za vpliv Italije, ki je od Ravbarja oddaljena le nekaj sto metrov, a vsakem primeru smo tudi to pot dobili na mizo veliko porcijo kanelonov s sirom, pršutom in špinačo ter pečenkino omako, ki so bili skoraj gotovo najboljša jed našega popoldneva (devet evrov), le malo so zaostajali rezanci s črnimi tartufi v minimalistični verziji brez smetane in sira. Je pa možnosti pri toplih predjedeh še nekaj: špinačni štruklji, rezanci z jurčki, bučni njoki in ravioli, polnjeni z gomoljno zeleno in tartufi, z omako kozjega sira.
Pri Ravbarju je treba pokusiti tudi mesnine, če drugega ne, zato, ker niso predrage. Biftek je z 20 evri najdražji, ljubljanski zrezek stane 14 evrov, enako telečja pečenka, svinjina je še cenejša, divjačina je 17 evrov. Odločili smo se za biftek, ki je bil brez vsake osnove opremljen z rukolo, pa tudi sam kos ni bil ravno najlepše odrezan. Zato so vso slavo pobrali kifeljčki, nasitni, a neponovljivi ocvrti njoki, ki so spremljali tudi (boljšo izbiro) orjaško telečjo pečenko s koromačem.
Pri sladicah je na voljo marsikaj, od sladoleda do vsakovrstnih zavitkov. Na naših krožnikih sta končali simpatična pita s figami in kremna rezina, bolje paštakrema, kot ji rečejo v krajih ob meji, velika, malce pocasta sladka jed, ki gotovo ni namenjena zgolj eni osebi.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si/
