Ljudje smo barvita bitja, zato imamo do barv oseben odnos. Določene so nam še posebno pri srcu, druge nas pritegnejo le bežno. Osnovno barvno shemo vsakega človeka določa genska osnova, zato se nagonsko odločamo za take barve, ki so v skladu z barvo naše energije. Strokovnjaki trdijo, da to ne velja samo pri izbiri barv za oblačila, opreme doma ali delovnega okolja, temveč tudi za našega jeklenega konjička.
Tudi študije avtomobilskih hiš so pokazale, da se skoraj polovica ljudi pri nakupu avtomobila raje odpove izbrani znamki kot barvi. Po navadi se tega vpliva barvne energije zavemo šele takrat, ko se odločimo za spremembo ali slučajno sedemo v drug avtomobil ustreznejše barve, saj ga vozimo veliko bolj sproščeno in samozavestno kot svojega. Barva odraža osnovno dinamiko, ki jo ima vsak človek v sebi, saj si na podlagi tega tudi izbere barvo vozila. Ta resnično odraža, kakšni vozniki smo.
Če pogledamo stanje na slovenskih cestah, vlada (barvni) dolgčas. Večina štirikolesnikov je namreč obarvanih črno, sivo ali belo. Ali prevedeno: če se boste odločili za kakšno drugo barvo, boste zagotovo prepoznavni. Zelo prepoznavni. Vsaj to se je dogajalo nam, ko smo preizkušali Škodinega enyaqa v kupejevski različici. Že v osnovi gre za avto, ki je oblikovno všečen, drzna barva pa njegovo všečnost dvigne še za stopničko ali dve. Strupeno zelena, takšna, kot krasi zelo strupeno zeleno mambo. In električnemu športnemu terencu s priponko RS se še kako poda. Na vsakem prevoženem kilometru boste opazili, da mimoidoči obračajo svoje glave do te mere, da lahko pristanejo celo na urgenci. Ni je barve, ki bi enyaqu pristajala bolj. Uradno zelena simbolizira moč in avtoriteto. Za volanskim obročem tega češkega lepotca pa boste imeli oboje. Električna motorja sta dva, njuna sistemska moč pa je zajetnih 299 konjev (220 kW). Ker sta dva, je moč speljana na vsa štiri kolesa, kar je zagotovo dodana vrednost. Tudi ko je podlaga spolzka, lahko brez strahu bolj odločno pritisnete stopalko za plin. In to pritiskanje enyaq naravnost obožuje. Oddolži se namreč s pospeškom vsega 6,5 sekunde do stotice, kar je že skorajda na ravni športnega avtomobila, a to vendarle ni. Hitrost je namreč omejena na 180 km/h, kar je za električni avto veliko. Z razlogom: hitra vožnja z baterijo seveda ni na ti, ko pa avto vozite v zimskih pogojih in temperaturah blizu ledišča, se morate zavedati, da doseg ne bo velik.
Zadali smo si dve nalogi: najprej enyaqa voziti, kot bi vozili podobno močnega bencinarja ali dizla, kasneje pa tako, kot električnemu avtu pritiče, ne prehitro in brez odločnih pritiskov stopalke za plin. Razlika je namreč ogromna. V dosegu, seveda. Ko smo ga vozili normalno in v zimskih razmerah, se je poraba nevarno približala 29 kilovatnim uram, kar je ob bateriji z neto kapaciteto 77 kWh pomenilo doseg okoli 255 kilometrov. To je glede na mraz, največjega sovražnika baterije, dejansko pohvale vredno, a še vedno premalo, da bi brezskrbno in brez polnjenja opravili pot iz Ljubljane do Portoroža in nazaj. Če pa se boste odločili za bolj umirjeno vožnjo in na avtocesti ne boste vozili hitreje od 110 km/h, se bo povprečna poraba približala 20 kWh, doseg pa bo vsaj 350 kilometrov. A to je še vedno precej manj od obljub tovarne, ki navaja 504 kilometre. Mogoče je to res dosegljivo, ko so temperature spomladanske ali poletne. Enyaqa smo polnili na klasični polnilnici, kar nam je vzelo dobrih sedem ur, velja pa omeniti, da omogoča največjo hitrost polnjenja do 175 kilovatov.
Všeč nam je bil. Pravzaprav zelo všeč, pa čeprav nam načeloma električni avti niso zelo blizu, saj stanujemo v blokovskem naselju v Ljubljani, brez veliko možnosti za polnjenje. Toda zaradi njegovega udobja in vonja po prestižu, ki je morebiti med vsemi škodami najbolj izrazit, je skorajda nemogoče, da ga ne bi imeli radi. Svoje pa prispeva tudi bogata serijska, tako udobnostna kot tudi varnostna oprema. »Sedi, pet!« bi dejala učiteljica, ko bi ugotovila, kako zelo je bil naš enyaq pameten. Njegovo znanje namreč ne pozna meja. Najbolj nas je navdušil z radarskim tempomatom, ki sam pospešuje, zavira in ohranja varnostno razdaljo, dodana vrednost je pametni ključ, ki sam odklepa in zaklepa vrata, zelo uporabna sta tudi pomoč elektrike sicer zajetnih prtljažnih vrat, in pa prikaz podatkov na vetrobransko steklo. Prtljažnik je za električni avto zelo prostoren, saj že v osnovi pogoltne 570 litrov, na zadnji klopi pa se prav nič ne pozna, da ima avto silhueto kupeja in se streha proti zadku spušča, saj bosta brez težav sedela tudi dva višjerastla potnika.
A žal vse ni popolno. Da so cene avtomobilov v zadnjem letu podivjale, je dokaz tudi električni enyaq coupe RS, za katerega je treba odšteti 65.198 evrov. Veliko, tudi zato, ker je to nad mejo 65 tisočakov, do katere je lastnik še upravičen do 4500 evrov subvencije Eko sklada, nad to mejo pa je sploh ni.