Šlo je za prve zimske igre v kateri od socialističnih držav, prve in doslej edine igre v kateri od balkanskih držav ter prve zimske igre, na katerih je medaljo osvojil slovenski oziroma tedaj jugoslovanski športnik. Srebrno kolajno oziroma drugo mesto je dosegel Jure Franko v veleslalomu, potem ko je bil v prvi vožnji četrti. »Volimo Jureka više od bureka!« se glasi razvpiti slogan iz tistih časov, ki odraža hvaležnost kompletnega jugoslovanskega, sploh pa sarajevskega občestva Novogoričanu, ker je prismučal medaljo, zgovorna pa je tudi navedba radijske napovedovalke sarajevskega radia, ki je dan po veleslalomski tekmi v eter dejala: »Dragi poslušalci, prosim, bodite to jutro tiho, imejte radio tišje, veste, naš zlati Jure še spi.« Srebrno kolajno se je namreč razumelo kot zlato, kajti, kot je na odprtju razstave povedal Franko, »do tedaj se še ni zgodilo, da država prirediteljica ne bi osvojila medalje«. In dodal, da se mu ob gledanju veleslalomske vožnje še vedno naredi cmok v grlu.
Preostali slovenski smučarji tistega februarja niso bili v najboljši formi, na čelu z Bojanom Križajem, ki je, kot je v svojem govoru poudaril tudi Franko, z uspehi konec 70. let prebil led in začel smučarsko evforijo, kar je konec koncev legitimiralo idejo o organiziranju iger. Križaj je bil tudi tisti, ki je imel otvoritveni nagovor iger, in to v slovenščini. Na koncu je bil v veleslalomu deveti in v slalomu sedmi, Boris Strel je v veleslalomu dosegel peto mesto, najboljšo žensko smučarsko uvrstitev pa je dosegla Mateja Svet s 15. mestom v slalomu, medtem ko je bila Andreja Leskovšek 16. v veleslalomu. Najboljša skakalna uvrstitev je bilo 11. mesto Tomaža Dolarja, najboljša tekaška pa 30. mesto Jane Mlakar v teku na deset kilometrov.
Sarajevske igre v avtorstvu slovenskih kadrov
Vprašanje je, kako bi se iger spominjali brez Frankove veleslalomske vožnje 14. februarja 1984. Zelo mogoče, da zgolj kot še enega propadlega projekta nekdanje države, čeprav so se knjigovodsko igre izšle pozitivno. Sarajevo je bilo za organizatorja iger izglasovano leta 1978, potem ko je za tri glasove premagalo Saporo. Sarajevske igre so bile v znatnem obsegu avtorstvo slovenskih kadrov. Začenši z avtorjem maskote Vučko, ki se ga je domislil slovenski akademski slikar Jože Trobec, prek Mete Hočevar, ki je pripravila scenografijo otvoritvene slovesnosti, do podpornega osebja na tekmovanjih oziroma tekmovalcev, čeprav se je za športe, ki niso imeli tradicije ne v Sloveniji ne v drugih republikah, tekmovalce novačilo ad hoc in iz drugih športov. Taka primera sta bila hitrostno drsanje in tekmovanje v bobu. Tako razstava seznanja s podatkom, da so tedanji jugoslovanski hitrostni drsalci prvič na progo stopili leta 1981, kot tudi, da sta na tekmovanju v bobu poleg Jugoslavije v Sarajevu debitirala še Sovjetska zveza in Tajvan.
Ob artefaktih, kot so tipična dnevna soba iz tistega časa, hokejski dres, še neodprta olimpijska pločevinka kokakole (do tedaj se jo je v Jugoslaviji pilo iz steklenice) in številni spominki iz zasebne zbirke Tomaža Alaufa, brez katerega bi bil nabor mnogo skromnejši, razstava seznanja s številnimi nostalgičnimi malenkostmi. Kot na primer, da je država interventno uvozila eksotično sadje, kot so ananas in banane, ki ga je v trgovinah tedaj primanjkovalo, da pa je kilogram banan stal današnjih 3,23 evra. Dandanes se od Ljubljane ali Maribora do Sarajeva ne da priti z vlakom. Leta 1984 je tjakaj vsak dan ob 21. uri zapeljal olimpijski vlak, ki je v Sarajevo prišel nekaj po sedmi uri zjutraj, kava na njem pa je stala današnjih 0,88 evra. Omenjena je tudi razvpita anekdota Kirka Douglasa, slavnega ameriškega filmskega igralca, ki je večerjo v lokalu Una, ki bi sicer stala današnjih 69 evrov, desetkrat preplačal. Gostišče, kjer so zvezdnika opeharili (čeprav je račun plačal gospod Weiss), so zaprli, lastnik, ki je naslednji dan skesano prinesel denar, pa se je opravičeval, da je vse zakrivil natakar Mate, ki je tisti dan pri njem delal prvič in zadnjič. Potem ko je pobral denar, je izginil neznano kam.
