Že pri ustavnih sodnikih sem se občasno spraševala, pa mnogo drugih tudi, kako ideološko prepričanje vpliva na njihove, za nas tako pomembne odločitve. Ga znajo obvladovati? Jih do odločitve pripelje tehtanje strokovnih argumentov ali, vsaj občasno, iščejo kvazi argumente za podporo svoje, že od vsega začetka zamišljene in zaželene (ne pa strokovne) odločitve. Kako bi bilo vse drugače, če ne bi z majhno večino sprejeli sklepa o vračanju fevdalnega cerkvenega premoženja (tudi tega, ki ga je Cerkev že prodala) v naravi. Če recimo ne bi odločili, da lahko koncesionarji porabijo dobičke po svoji presoji in jih ni treba nameniti za paciente. Ali če bi še naprej zadržali novelo zakona o RTV. Tudi tožba glede Patrie bi se morda končala drugače, če ne bi »nekdo« namenoma (?) zaklenil dunajske depeše za eno leto v predal. In kaj bi se zgodilo z drugimi odmevnimi procesi, če bi tožilci in sodniki vedno odločali pravilno, pravično in ne bi delali napak. Tudi tega ne bomo nikoli vedeli.
Še večji problem nastane, kadar so strokovnjaki člani političnih strank, ali so vsaj njihovi goreči zagovorniki (tudi naše RKC); če dopuščajo vpletanje politike v svoje strokovno delo, ali pa sami zasedajo enkrat politične, drugič pa strokovne položaje. Vse to naj bi se dogajalo na pravosodnem ministrstvu, kjer naj bi si stranki SD in SDS v sodelovanju delili moč in dobičke. Berem primer take dvojne vloge ves čas nedotakljive Janje Garvas. V obdobjih Janševe oblasti je kot zelo zanesljiv kader službovala v generalnem sekretariatu njegove vlade, potem pa se vedno znova vračala na strokovni položaj vodje finančne službe. Menda je takih strankarskih zaposlovanj in posledično prevlade njihovih interesov nad javnimi še veliko.
Da to drži, potrjuje afera Teš 6. Pa se je Janši in njegovim kaj zgodilo? Se je kaj zgodilo Pahorju, ki se je izgovarjal, da Teš 6 ni posvečal dovolj pozornosti, ker je »grulil« okoli Jadranke Kosor zaradi arbitraže? Morda se šele zdaj dobro zavedamo, zakaj SD in SDS ves pojeta slavo sami sebi in kritizirata nove obraze (imam še vseeno raje njihovo neizkušenost). Gotovo zaradi strahu, da ju ne bi odrezali od dolgoletnega skupnega plenjenja. Pri Tarči se je dobro opazilo sodelovanje Jevška (SD) in Simiča (SDS). Skupaj sta pljuvala po pravosodni ministrici. (Mimogrede: kdaj bomo končno spremenili volilno zakonodajo?)
Ministrica Dominika Švarc Pipan (DŠP), na katero je padla vsaj objektivna odgovornost, je ob razkritju afere napovedala vojno sistemski korupciji. Rada bi razkrila ozadje spornega dogajanja in tiste, ki jim je naivno verjela, da ne gre za slab posel. Pa, osamljena, vendar z vedno večji podporo javnosti, trči ob predsednico Fajon, ministre SD in člane stranke. Ko recimo opozori, da obstajajo resni sumi, da je Klemen Žibert ravnal koruptivno, da se je kot politik vtikal v stroko, ga Fajon ne suspendira do razjasnitve okoliščin, ampak ga vzame v bran. Tisti, ki bi morali biti najbolj zainteresirani, da se pride zadevi do dna, reagirajo živčno, žaljivo in agresivno, zlasti Fajon. Pritiskajo na DŠP, naj takoj odstopi, pritiskajo na Goloba, ga izsiljujejo, naj jo pri priči razreši. In to kljub temu, da se DŠP objektivne odgovornosti ne brani in bi slej kot prej odstopila sama. Očitno bi se radi izognili interpelaciji in možnosti, da bi ministrica javno razložila svoja stališča in dognanja. Česa se bojijo? Koga rešujejo? Stranko, ker se bližajo evropske volitve? Svoje vpletene člane? T. Fajon še sebe, ker ji je pokončna pravosodna ministrica prevelika konkurenca pri državljanih? (Kako je bila nanjo jezna, ker ni ubogljivo ploskala govoru predsednice EU komisije.) Ali pa hočejo prikriti nečednosti in še naprej nekaznovano pleniti. Ta skorumpirana SD, kot jo označuje Erik Brecelj.
Premier Golob je imel priložnost, da se izkaže pri poplavah, mislim, da jo je izkoristil. Zdaj ima novo priložnost, da si popravi oceno svojega delovanja. Vendar samo v primeru, če ne bo popustil nemarnemu izsiljevanju Fidesa in če ne bo odstavil ministrice pred interpelacijo.
Polona Jamnik, Bled