Obstanek slovenskih medijev od nastanka države naprej še nikoli doslej ni bil tako negotov. Nikoli doslej se še ni zgodilo, da kriza medijev istočasno lomi tako javno radiotelevizijo kot dobršen del zasebnih medijev, časopisna založniška podjetja pa še posebej. In nobenega naključja ni v sovpadanju teh dveh fenomenov, saj je že na parcialnih, celo čisto zasebnih interesih zasnovan zakon o RTV Slovenija iz sredine 90. let polje javne službe RTVS opredelil tako nedomišljeno in na široko, da so si dostop do sredstev od RTV-naročnine zagotovili priskledniki, ki nimajo nikakršne zveze z javno službo. Po drugi strani sta zasebne medije taisti zakon in nato ambicija vladajočih političnih klik, da si ustanovijo svoje paradržavne medije, potisnila v položaj, ko se morajo na miniaturnem, komaj dvomilijonskem trgu spopadati z nelojalno konkurenco Republike Slovenije. Takšne anomalije ne boste našli niti onstran Karavank niti onstran Kolpe, mogoča je le v Sloveniji, katere vlade kronično bolehajo za sindromom mediomanije (in zato zdaj celo snujejo nekakšno vladno uredništvo za podkaste z Gregorčičeve).
Miran Lesjak
Medijski zakon iz leta 2001 je te sistemske anomalije iz devetdesetih zabetoniral in kljub opozorilom novinarjev, da je zakonska regulacija preširoka, v njih vključ...