Pisec J. P. Damijan opisuje razvoj evroazijskega bloka z nosilkama Kitajsko in Rusijo. Navaja ju sicer v obratnem vrstnem redu (Rusija in Kitajska), očitno po edinem za to dosegljivem merilu, torej zemljepisno od zahoda proti vzhodu, in ne po pomenu ali moči (vojaški, gospodarski, investicijski, tehnološki, vesoljski, populacijski, diplomatski, športni, abecedni, azbučni …). Zapiše, da sta v ta evrazijski blok pritegnili ključne države globalnega juga (Iran, Indijo, Savdsko Arabijo, Brazilijo). Če smo malenkostni, Iran in Savdska Arabija (še) nista v tem bloku, začuda (?) pa ni omenil uradno vključene (že 2010) Južne Afrike. Odtod kratica BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika). Vrstni red najbrž zaradi zapomnljivosti kratice. Na letošnjem srečanju BRICS v Južni Afriki (kamor si Putin ni upal zaradi nevarnosti aretacije) naj bi preko 40 držav pokazalo zanimanje za sprejem v to družbo, denimo Iran, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati, Argentina, Alžirija, Bolivija, Indonezija, Egipt, Etiopija, Kuba, DR Kongo, Komori, Gabon, Kazahstan ...
Kaj druži kandidate – ali jih je? Nerazvitost, medijsko anatemizirana neuvrščenost in, začuda neopazno, družbena ureditev: diktatorska, (pol)avtokratska, nedemokratična … Brez dvoma bi ta evroazijski blok pri svojem geopolitičnem širjenju tak privlačen način vladavine rad kar obdržal. Kvečjemu utrdil. Vse manj pa naj bi bilo preostalega sveta, ki se raje vidi v demokratskem okolju. Je preveč drzno meniti, da milijardam prebivalcev BRICS (menda 42 % vseh Zemljanov) ni všeč taka samovoljna notranja ureditev (in vodje) teh držav in da njihovi bolj ali manj nedemokratsko izbrani voditelji zato ne predstavljajo resnične volje svojih zvečine utišanih državljanov.
Ko J.P. Damijan navaja velikanske stroške, ki jih (po nepotrebnem, v svojo škodo) imajo države podpornice Ukrajine, je kar čudno, da se vse premalo ljudi (javno) posledično vpraša, kaj se bo zgodilo, če kdo napade tudi njihovo majhno državo. Bodo drugi najprej po tem kopitu pragmatično izračunali, koliko bi jih stala (sicer moralno upravičena) podpora napadeni državi oziroma ali se bolj splača (njim samim, čeravno kratkoročno) obrniti glavo stran? Kot pred 2. svetovno vojno, ko so padala ozemlja manjših evropskih držav ali njihovih delov v roke okupatorjev (Avstrija, Albanija, Češkoslovaška, Besarabija …), s silo ali grožnjo. Glavo dol, mogoče nas ne bo zadelo.
Res pa je za morebitni bodoči napad v Evropi na prednostnem seznamu le še tistih nekaj držav, ki nimajo uradnega pokrovitelja (blok Nato oz. blok Rusija-Belorusija). Ironično, edina evropska država v gibanju neuvrščenosti je Belorusija.
Igor Mravlja, Ljubljana