Na letošnji proslavi v Minoritih, 6. 2., ni zadonela slovenska himna, Prešernova Zdravljica, za govorniški oder ni bil povabljen nobeden od naših odličnih poznavalcev slovenske umetnosti, temveč gost s cesarskega Dunaja. V svojem govoru se ni poklonil našemu velikemu pesniku, temveč samemu sebi. Veliko smo izvedeli o njegovem življenju in delu ter o njegovih izjemnih sposobnostih in dosežkih njegovega studia. Pripravil je pravi propagandni program, verjetno z namenom, da bi v Mariboru dobil še kakšno dobro plačano delo, kar pa se v naši prestolnici ne more zgoditi. Kot je zapisala novinarka Melita Forstnerič Hajnšek v Večeru, 9. 1. 2020 v članku z naslovom »Ljubljana ne mara Podrecce, Maribor pa«: Ljubljana se pač ne udinja tujcem in ceni svoje strokovnjake.
Gospod Boris Podrecca je namreč tisti arhitekt, ki je v preteklih letih v več intervjujih imel naše strokovnjake, svoje slovenske kolege, za nevedneže, ki se obnašajo kot kuhane ribe, so produkt nekih komitejev in nimajo erosa do mesta (Večer, 24. 10. 2020), govoril je o investitorjih, ki nimajo širine in poslovne etike in je zato v Sloveniji težko delati, ter o slovenskih turbokapitalistih. Le-ti so po njegovem lepo oblečeni, imajo eno punco ali dve, lepa stanovanja, se vozijo v prestižnih avtomobilih, a so ubogi ljudje (eden izmed nominiranih Bobov leta). Meni, da v Sloveniji ni veliko ljudi, s katerimi se da diskurzivno pogovarjati, ni ljudi, kot so v Franciji, Nemčiji in na Dunaju, s katerimi je mogoče cediti pomaranče in limone in ustvariti nekaj dobrega (Dnevnik, 14. 3. 2023).
Očitno pa je gospod Podrecca med slovenskimi ubogimi ljudmi, vsaj v Mariboru, le našel sogovornike, s katerimi lahko ožema pomaranče, limone in na žalost tudi mariborske davkoplačevalce. Prav slednji plačujemo, kljub množici dobrih domačih arhitektov, njegove drage projekte, ki jih pri njem naroča mestna občina (MOM).
Poleg slavospeva samemu sebi je gospod iz cesarskega mesta nastopil tudi kot promotor mariborske oblasti, katero je celo poučil, da je za dosego individualnih želja in izpeljavo projektov, ne glede na želje in potrebe prebivalcev, treba udariti po mizi. Menim, da bi takšne nasvete moral gospod Podrecca prihraniti zase in svojo taktiko uporabiti morda v Franciji, Nemčiji ali na Dunaju, Mariborčanom pa pustiti mesto takšno, kot je všeč nam, ki tukaj živimo, ker je to naše mesto in imamo veliko več erosa do njega kot gospod, ki pride, pobere denar in gre.
Upam, da se bomo v prihodnje tudi v Mariboru, vsaj na kulturni praznik, poklanjali slovenskim umetnikom, umetnosti in kulturi, in ne slavospevom ter lastnim dosežkom vase zagledanih govornikov.
prof. Ljubica Došler Stare, Maribor
