Pogled v ciljni areni podkorenske strmine, kjer bo danes in jutri potekala jubilejna 60. Zlata lisica (start današnjega veleslaloma in jutrišnjega slaloma bo ob 9.30, druge proge pa bo ob 12.30), je bil najveličastnejši doslej. V areni, v kateri poleti infrastruktura spominja na zapuščeni in propadajoči zaselek, se je bohotila tribuna, medijsko središče v dveh nadstropjih, tiskovno središče in številni drugi objekti, ki so potrebni za izvedbo tekem svetovnega pokala v alpskem smučanju. Toda sama infrastruktura ne zagotavlja uspešne izvedbe prireditve. Glavno besedo bo imela narava ter odločitev organizatorjev, kako tik pred zdajci pripraviti tekmovalno progo.
Generalni sekretar Tomaž Šušteršič nam je dopoldan med konferenco Spirit razkazal zgornje prostore velikega prostora VIP. Z udeleženci konference je bil povsem poln, v oči pa je bodla tudi prostorna zunanja terasa, ki se nahaja tik nad ciljem. Razgled je bil med postavitvijo prve veleslalomske proge mogočen. »Ker ne vemo, koliko padavin bo padlo čez noč in v kakšnem agregatnem stanju bodo, smo se odločili, da bomo infrastrukturo na terasi postavili jutri dopoldan,« nam je pojasnil Tomaž Šušteršič.
Šotor VIP do Vitranca
Ko smo zapuščali prostor za pomembneže, smo srečali tiskovnega predstavnika Smučarske zveze Slovenije Tomija Trbovca, ki nam je razkazal še pritlične prostore. Le-ti so namenjeni tekmovalkam. Včeraj še prazni prostori so dajali vtis, da bo za glavne junakinje v Podkorenu poskrbljeno lepo in kvalitetno. Kot si glavne zvezdnice prireditve zaslužijo. Celotno prizorišče je nazorno kazalo, da se je Smučarska zveza Slovenija lotila organizacije sila resno ter Mednarodni smučarski zvezi (FIS) pokazala, da se je odločila prav, ker je največjo slovensko žensko alpsko smučarsko prireditev še za tri sezone uvrstila v koledar svetovnega pokala. Razveseljivo vest nam je sporočil tudi Tomaž Šušteršič. Dejal je, da so se s Pokalom Vitranc dogovorili, da bo šotor VIP ostal postavljen do marca, ko bosta v Podkorenu moški tekmi svetovnega pokala, stroške pa si bosta organizatorja delila. Zato gre pričakovati, da bodo v zimskih mesecih v Podkorenu tako eni kot drugi organizirali še kakšen dogodek.
Eden od netekmovalnih vrhuncev lisičkinega jubileja bo, da bodo danes na tekmi zbrane vse štiri nekdanje zmagovalke Maribora in Kranjske Gore, in sicer Nataša Bokal, Mateja Svet, Urška Hrovat in Tina Maze. Plan organizatorjev je bil, da naj bi se včeraj vse štiri najprej srečale v enem od kranjskogorskih hotelov, zvečer pa se v eni od restavracij usedle za skupno mizo. Žal se je zaradi zdravstvenih težav včerajšnjemu druženju odpovedala Urška Hrovat, ki pa bo prisotna na današnji veleslalomski tekmi. Izmed pokra slovenskih zmagovalk je z vsemi alpskimi smučarkami tekmovala le Nataša Bokal. S 56-letni Škofjeločanko, ki je vse življenje posvetila alpskemu smučanju, trenutno pa je klubska trenerka v domačem klubu Alpetour, smo opravili krajši pogovor.
V Mariboru le enkrat
»Nikoli ne bom pozabila tekmovalnih časov z vsemi tremi drugimi lisičkami, ki smo prisotne v Kranjski Gori. Z Matejo sem se vzpenjala proti svetovnemu vrhu, z Urško sem bila skupaj najdlje, ob koncu kariere pa se je ekipi priključila tudi že Tina. Matejo sem po koncu športne poti srečala redko, Tine od njenega konca kariere sploh še ne, veliko pa se družimo z generacijo, v kateri je bila tudi Urška. Zato se veselim, da bomo kakšno rekle,« se je z nasmeškom spominjala Nataša Bokal ter odgovorila. »Res bi bilo lepše, da bi se legende, če nas tako imenujem, srečale vsako leto, kot je to praksa v razvitejših smučarskih državah. Od konca tekmovalne poti sem bila na Zlati lisici v Mariboru prisotna le enkrat, čeprav sem povabilo prejela vsako leto. Takrat sem dobila karto, s katero sem imela omejeno gibanje, kar se mi je zdelo zaman. Menim, da bi bile lahko nekdanje zmagovalke deležne vsaj malce več pozornosti, če nam že štajerski organizatorji niso privoščili spanja. Letos je v Kranjski Gori povsem drugače.«
V nadaljevanju pogovora se je Škofjeločanka dotaknila aktualnega dogajanja v slovenskem alpskem smučanju, ki v tej sezoni v tehničnih disciplinah ne izpolnjuje pričakovanj stroke in javnosti. »Po rezultatih je najbolj nazadovala Ana Bucik. Andreja Slokar se vrača po poškodbi, zato nisem pričakovala čudežev. Z nobenim trenerjem, ki so zadolženi za Slovenke, v času svoje kariere nisem sodelovala, zato jih ne poznam dovolj dobro, da bi jih ocenjevala. Menim, da je bila poteza vodstva panoge za alpsko smučanje, da se je sredi sezone odločilo za trenersko menjavo, dobra. Ko ni rezultatov, je potrebno nekaj storiti, ne pa le spremljati nazadovanje. Upam, da bo menjava prinesla dvig forme,« si nadeja Gorenjka, ki je nazadnje v svetovnem pokalu tekmovala pred 21 leti, na zmagovalne stopničke pa se je uvrstila trikrat, in sicer dvakrat leta 1991 v Kranjski Gori ter osem let kasneje na slalomu v Lienzu.
O razlikah nekoč in danes
»Kako bi primerjala čase, ko sem tekmovala, s sedanjimi? Glavna razlika je v domači konkurenci. Ko sem se prebijala proti reprezentanci, sem morala na vsaki tekmi premagati vsej deset vrstnic. To sem lahko storila le, če sem se vrgla 'na glavo'. Takšnega pristopa se naučiš in ostane vso kariero. Ko sedaj gledam alpske smučarke, ne le Slovenke, se mi zdi, da takšnega pristopa nimajo ter da predolgo tipajo progo, kar se pozna na času. Sedaj je vsaka tekmovalka vredna zlata, medtem ko alpskih smučark, ki bodo nadomestile zdajšnje, praktično ni. Če danes reče tekmovalka, da nečesa na treningu ne bo naredila, se ji mora trener prilagoditi, če želi ohraniti službo. Pri nas je bilo drugače. Bile smo navajene trše roke in tudi drugačnega načina življenja. Kot otrok sem zjutraj vstala, dala na rame dva para smuči ter se odpravila dva kilometra peš do avtobusa. Danes takšnih otrok ni več,« se je odprla svetovna slalomska podprvakinja izpred 33 let iz Saalbach-Hinterglemma, sicer tudi prizorišču naslednjega svetovnega prvenstva v alpskem smučanju.
Na koncu smo Natašo Bokal kot trenerko Alpetourja izzvali, zakaj v slovenskih klubih ne proizvajajo več alpskih smučarjev, ki bi lahko tekmovali v svetovnem pokalu. »Za našo sredino lahko rečem, da imamo predvsem pri fantih težavo pridobiti alpske smučarje, ki se odločajo za druge športe, predvsem nogomet, košarko in rokomet. Deklet imamo mnogo več. Zelo se trudimo in oglašujemo, toda manjka nam kvantitete. Če bi imeli 20 otrok, bi jih nekaj gotovo spravili vsaj do tekem FIS, če pa dobimo na generacijo dva, nastane težava. Ne zgolj zaradi otrok, tudi zaradi staršev, ki si želijo svoj prosti čas izkoriščati še drugače, kot voziti svoje otroke,« je težavo sodobnega časa opisala Nataša Bokal.
