Toda odziv Golobove stranke vendarle ni naključen, temveč kaže na vse pogostejši modus operandi. Podobno kot Janša pred njim si Golob odpira preveč političnih front, kot v njih lahko realistično zmaga. In je pri tem le za odtenek manj neroden – zlasti ko v njegovem imenu govorijo drugi. Če njemu osebno ne moremo odrekati retoričnih spretnosti, pa so ljudje, zbrani v njegovem najožjem krogu, tam večinoma po principu lojalnosti: kar se mnogim hitro pozna, ko je treba pokazati še kaj drugega. Vendar Golob, v nasprotju z Janšo, ne more računati na neomajnost svojih podpornikov. Ravno nasprotno: v slovenski politiki ni bolj plahe ptice, kot so volivci vsakokratnih »novih obrazov«.
Podpora, okoli katere se je stabiliziralo Gibanje Svoboda po večmesečnih pretresih, utegne biti dovolj za uspešno krmarjenje mimo običajnih političnih čeri. Utegne pa se izkazati za prešibko, da bi preneslo breme vseh samosabotaž njenih lastnih predstavnikov. x Delo
