Pred začetkom poletja se v SNG Maribor in še na nekatera druga bližnja prizorišča vrača Borštnikovo srečanje. Nacionalni gledališki festival, letos že 59. po vrsti, bo med 3. in 16. junijem ponudil izbor najboljšega, kar je v preteklem letu nastalo na slovenskih odrih, ob tem pa tudi pester spremljevalni program, sestavljen tako iz različnih domačih in tujih predstav kot iz strokovnih srečanj, pogovorov, razstav ter drugih spremnih vsebin.
Hrbtenica festivala seveda ostaja tekmovalni program, ki ga je tokrat oblikoval selektor Blaž Lukan; ta si je v preteklem koledarskem letu ogledal približno sto uprizoritev, izbral pa jih je dvanajst – kar je tudi največje mogoče število. »Izbiral sem predvsem med uprizoritvami, ki so v kar največji meri upoštevale dva kriterija: kriterij konteksta in kriterij prevpraševanja odrskega izraza,« je o izhodišču svojega selektorskega pogleda pojasnil Lukan. »Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj teksta oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – ter v veliki meri tudi najdejo – nova izrazna sredstva, in to tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.« Kot je dodal, pri ogledu predstav ni sledil nekemu vnaprejšnjemu konceptu – ta se je izoblikoval sproti in prav kot posledica videnih uprizoritev.
Naselitev v svet
Lukan sicer ugotavlja, da so se razmere v domači gledališki produkciji po koronskem premoru bolj ali manj stabilizirale. »To še ne pomeni, da je stanje idealno, zagotovo pa je produktivno.« Trenutno kondicijo slovenskega gledališča sicer ocenjuje kot solidno in brez velikih odstopanj navzgor ali navzdol: »Velika večina predstav se giblje v okvirih bolj ali manj pričakovanega, repertoarno sprejemljivega, s poudarki, ki si nedvomno zaslužijo pozornost, vendar brez upoštevanja vredne prodornosti.« Toda ob tem dodaja, da je lanska bera prinesla tudi nekaj izrazitih presežkov, za katere »upa, da mu jih je uspelo zbrati v predlogu programa«. Po drugi strani je bilo več od pričakovanj tudi predstav, »ki na oder sploh ne bi smele priti«, kolikor ne dosegajo potrebnih standardov »niti v zamisli niti v izvedbi«.
V vsebinskem smislu ga je pritegnilo predvsem tisto gledališče, »ki se naseli v svet kot njegov živi vztrajnik« in v njem poišče ali proizvede znake oziroma oprijemališča za nove možnosti delovanja. »Kot najbolj intrigantno se mi je tu izkazalo, povedano z nekoliko pretiravanja, gledališče z izvršno močjo, izstopa torej gledališče, ki ozke dramske prostore demontira in penetrira v družbeni prostor, marsikdaj zgolj tako, da odraža ter zrcali njegova protislovja, velikokrat pa, tudi če še tako naivno, predlaga novo redistribucijo vrednot v njem, nove družbene paradigme.«
Premišljeno nad nasilje
Med tematikami, ki jih obravnavajo izbrane uprizoritve, je med izrazitejšimi tema nasilja. »Predstave najdejo svoje travmatično jedro zdaj v družinskem ali partnerskem, zdaj v institucionaliziranem ali spontanem nasilju, pa v nasilju okostenele tradicije ali novih medijev in omrežij, reagirajo na nasilje nad spolom in spolnostjo, nad drugim kot takim, ne glede na njegovo pojavno obliko, navsezadnje tudi zgolj na nasilje nad jezikom,« povzema selektor. »Vse to počnejo v premišljenem gledališkem jeziku, ki je pogosteje kot dramski snovalen, pogosteje kot klasičen ali tradicionalen sodoben, celo povsem današnji, in pogosteje kakor grajen sproti improviziran.«
Kot je omenil umetniški direktor festivala Aleš Novak, so nekatere tekmovalne uprizoritve daljše ali izvedbeno zahtevnejše. »Zato je pred nami zahtevna naloga, ki vključuje tudi iskanje in opremljanje zunanjih lokacij ter usklajevanje festivalskega urnika.« Slovesno odprtje Borštnikovega srečanja bo v petek, 7. junija, s predstavo Vezi duš v produkciji Staatstheater Mainz iz Nemčije, zaključek s podelitvijo festivalskih nagrad in Borštnikovega prstana (letos ga prejme dramski igralec) pa bo v nedeljo, 16. junija.
