Po definiciji je paternalističen ali zaščitniški odnos nadrejenih, ko hočemo podrejene prisiliti k pokorščini. Da bi v medicini koga silili v pokorščino, je pretirano in nesmisel. Skušamo pa na osnovi znanja in izkušenj delovati izključno v korist bolnika. In paternalistično vedenje je včasih nujno, saj drugače lahko pride do škode za bolnika, čeprav ima le-ta včasih občutek, da ravnamo v nasprotju z njegovo voljo.
Pa da se oddaljim od paternalizma v zdravstvu. Ali nismo deležni paternalizma tudi v drugih dejavnostih? Vzemimo izobraževanje od vrtca dalje. Ker ni paternalizma zaradi domnevnega kršenja otrokovih pravic, imamo tudi zato take probleme v vseh stopnjah izobraževalnega procesa. Tudi v drugih družbenih podsistemih in dejavnostih mora biti paternalizem. Omenil bi le vojsko in policijo. Kako bi obe delovali brez paternalizma? In nenazadnje smo paternalističnega odnosa v skladu z gornjo definicijo deležni tudi v politiki. Ali morda samo jaz tako dojemam paternalizem in sem v zmoti? Torej za vzdrževanje kolikor toliko znosnih medosebnih odnosov je paternalizem do neke mere upravičen ali celo nujen.
In da se vrnem k paternalizmu v zdravstvu. Bolniki in svojci pogosto ne razumejo ali nočejo razumeti, da se moramo včasih vesti tudi paternalistično. Ne vem, kakšne so izkušnje drugih zdravnikov, a moje izkušnje so zelo različne. So bolniki, ki si prav želijo paternalističnega odnosa zdravnika, rekoč, vi ste zdravnik in vi veste, kaj je najbolje zame. Na drugi strani pa so bolniki, ki bi kar »glihali«, kaj bi in kaj ne bi. Takrat pa lahko nastanejo težave.
Za ponazoritev bom navedel nekaj primerov. Ali je paternalizem, če bolniku onemogočimo izvleči znotrajžilni kateter, ker ga to moti? Bolnik ne ve, da je lahko s tem ogroženo njegovo zdravje ali celo življenje. Ali je paternalistično, če bolniku kljub njegovemu vztrajanju, ne omogočimo, da si izvleče uriski kateter, ki ga tudi zelo moti, in poškoduje sečnico? Če ni mogoče drugače, ker bolnik ne razume nevarnosti takega dejanja, moramo pač delovati paternalistično. Paternalistično je tudi fizično oviranje bolnika, ki je ali pa ni prišteven. V procesu odstranjevanja intratrahealnega tubusa bolniku, ki je sicer pri polni zavesti, je včasih nevarno odstraniti tubus samo zato, ker to bolnika moti in si ga hoče izvleči, ne da bi vedel, kaj je lahko posledica. Ko bolnik pade s postelje, ker ni bil ustrezno fizično oviran in dobi hudo poškodbo, kar sem tudi sam vsaj enkrat doživel in bil na koncu obdolžen neustreznega nadzora, češ da bi moral predvideti, da je bilo bolnikovo stanje tako, da bi moral presoditi, ali je v bolnikovo korist fizično oviranje (in torej paternalistično delovanje). Ali je njegovo vztrajanje pri tem, da je sam odgovoren za način zdravljenja, ne da bi razumel nasvete zdravstvenega osebja, ki pa je paternalistično? Ali je paternalistično, če bolj ali manj dementnemu bolniku fizično onemogočimo odhod iz DSO ali bolnišnice, potem se pa zgodi tudi najhuje? Tudi takega primera se spominjam iz moje dolgoletne prakse. Če je vse našteno paternalistično, bi vedno ravnal enako, zavedajoč se, da v nasprotnem primeru bolnik sebi škodi.
Na koncu še moje izkušnje z urgence. Nemalokrat sem bil v situaciji, ko sem šele po vseh urgentnih posegih doživel očitke pacienta ali svojcev, češ da nisem ravnal tako, kot je hotel bolnik. Kako pa naj ravna zdravnik drugače kot paternalistično, ko ne ve, kakšna je bila bolnikova volja? Najraje in najlažje je delovati konformistično in s tem prelagati odgovornost na bolnika ali svojce. Ali je to prav, ali ne, naj presodi vsak sam.
prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj