Srčni vozniki pacientov
Kakšna bo po vojni v Gazi pot do okrevanja izraelsko-palestinskih odnosov, ki nikoli niso bili zdravi, je nemogoče napovedati. Kaj je po tej moriji sploh še možno? Težave z dobroto imajo tudi mnogi Izraelci, za katere nikoli ni bilo vprašljivo, da je edini način miroljubnega sobivanja s Palestinci v medsebojnem spoštovanju in pomoči. »Borim se, da bi bila dobra. Borim se, da bi ostala moralna, ko obe strani trpita tako grozno bolečino. Borim se, da bi bila ista oseba, kot sem bila prej,« v teh dneh razlaga Jael Noj, izraelska aktivistka, ki vodi nevladno organizacijo Poti okrevanja. Pred trinajstimi leti so jo ustanovili izraelski zanesenjaki, ki so hoteli palestinskim bolnikom, ki se z Zahodnega brega ali iz Gaze odidejo zdravit v izraelske bolnišnice, vsaj malce olajšati pot do okrevanja. In to dobesedno. Na mejnih kontrolnih točkah Izraela z Zahodnim bregom jih namreč pričakajo po varnostni kontroli in jih odpeljejo v izraelske bolnišnice, kjer jim sicer zdravljenje proti raku, dializo ali zamenjavo organov plača palestinska oblast. Okoli 1200 prostovoljcev na leto prepelje približno 2700 palestinskih pacientov do bolnišnic in nazaj. S to pomočjo želijo prispevati k vsaj malce boljšemu razumevanju med narodoma. A tudi njihovo gibanje je v terorističnem napadu Hamasa izgubilo štiri prostovoljce, dva sta še vedno v ujetništvu, starši Nojeve pa so bili v enem od napadenih kibucev, a so preživeli. V prvih dneh po napadu je razmišljala, da nikoli več ne bo spregovorila z ljudmi v Gazi. Toda po prvotnem šoku se je vendarle odločila, da mora – takoj ko bo možno – spet na mejne prehode Gaze in tamkajšnjim ljudem pomagati priti do bolnišnic. Tudi med potekajočo vojno niso opustili pomoči pacientom z Zahodnega brega. Čeprav je težko, morajo s tem nadaljevati, je prepričana.