Ideja za razstavo je prišla s strani ljubljanske galerije Ex Arte, k sodelovanju pa so povabili več zasebnih zbirateljev, ki hranijo dela slikarja in ilustratorja Maksima Gasparija (1883–1980). V galeriji so povedali, da je bil umetnik za neko obdobje dan na stranski tir, trenutno pa je spet zelo priljubljen, njegova dela iskana. Dela Gasparija namreč v Slovencih že od nekdaj krepijo narodno zavest in ponos na nošo, pokrajino, običaje in like iz starodavnih zgodb.
V začetku 20. stoletja se je Gaspari izmojstril na grafični šoli in umetnostni akademiji na Dunaju, tam je bil tudi med ustanovitelji umetniškega kluba Vesna. Pozneje se je izpopolnjeval še v Münchnu, po vrnitvi domov pa je med letoma 1908 in 1911 vzpostavil atelje pri svojem mecenu J. N. Sadnikarju. Poučeval je risanje na ljubljanskih srednjih šolah, nato pa se je zaposlil kot restavrator v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Med ljudmi je bil kot slikar in ilustrator precej priljubljen, oblikoval je denimo podobo slovenskega Dedka Mraza, ilustriral knjigo Slovenske narodne pravljice. Leta 1953 je prejel Prešernovo nagrado. Bil je redni član SAZU.
Robert Kužnik, ki je o slikarju napisal obsežno monografijo in ga je galerija ob tej priložnosti povabila k sodelovanju, je med drugim dejal, da so bili Gasparijevi umetniški sopotniki Hinko Smrekar, Gvido Birolla, Saša Šantelj, Ivan Meštrović in drugi zavezani geslu Iz naroda za narod. »Gaspariju so rekli tudi ljudski umetnik, kar mu je prijalo. Zato ni nenavadno, da sem pri pripravi monografije njegova dela večinoma našel pri ljudeh, le malo po muzejih in galerijah. Zakaj je bil za časa življenja in po njem v strokovnih krogih zamolčan, pa bo morala stroka še odgovoriti,« ocenjuje Kužnik.