Evropska unija vstopa v enega izmed pomembnejših tednov v tem volilnem letu, ko zadnje raziskave Evropskega sveta za zunanje odnose (ECFR) napovedujejo precejšen porast skrajnih desničarskih populističnih sil v evropskem parlamentu, spet druge pa kažejo na manjši skok skrajnih desničarjev. Med silami, ki naj bi pridobile na junijskih evropskih volitvah, je tudi madžarska stranka Fidesz premierja Viktorja Orbana, ki ta čas povzroča velike preglavice evropskim voditeljem. Pred izrednim vrhom Unije ta teden, ko naj bi po spodletelem decembrskem poskusu zdaj spet iskali soglasje za nadaljnjo milijardno pomoč Ukrajini, se zaostrujejo razmere med evropskim svetom in Madžarsko. Ker Madžarska še ni opustila misli na vnovično blokado pomoči – pristala bi zgolj na vsakoletno delno povečanje finančne pomoči Ukrajini, ne pa na enkratno odobritev 50-milijardnega povečanja do leta 2027 –, so se evropski politiki znašli pred odločitvijo, kako naprej.
Vračanje k 7. členu
V Budimpešti zavračajo možnost ustanovitve posebnega sklada za Ukrajino, zaradi česar naj bi bil v pripravi tudi alternativni načrt, da bi se evropska pomoč v Ukrajino stekala glede na dvostranske dogovore med Kijevom in državami članicami. Zdaj z vrha EU proti Budimpešti pošiljajo signale, da bi se v primeru ohranjanja blokade evropski svet utegnil odločiti za nadaljevanje postopka ugotavljanja sistematičnih kršitev vladavine prava po 7. členu pogodbe o EU. Če bi evropski voditelji takšno kršitev slednjič ugotovili, bi ta lahko vodila tudi do morebitnega odvzema glasovalnih pravic Madžarski v Svetu EU.
»Da se zdaj vračajo k opciji po 7. členu, pomeni, da so pod velikimi pritiski, da paket sprejmejo. Za finančno pomoč Ukrajini obstaja težava v ZDA in če se v Evropi še enkrat zgodi, da je ne bodo sprejeli, bo to spet negativno vplivalo na države v ZDA. Občutek bo, da je Ukrajina ostala sama in da to nikogar več ne zanima,« ocenjuje dr. Marko Lovec, poznavalec evropskih politik in izredni profesor na FDV.
Dodaja, da so alternative skupnemu evropskemu financiranju negotove. Pri dvostranskem financiranju bi namreč lahko prišlo do premislekov držav, ali bi sploh sodelovale. »Morda pa poskušajo pred volitvami malce prevaliti odgovornost, da nedemokratičen in neliberalen režim poskuša zaustaviti strateško pomemben projekt, zato bi jim bilo treba odvzeti glasovalne pravice. A evropskih volilcev ne bi smeli tako podcenjevati,« pravi Lovec.
Različne ocene grožnje
Pet mesecev pred evropskimi volitvami bo tako ta teden potekalo še eno merjenje moči različnih političnih pogledov v evropskem svetu na vojno v Ukrajini. Junija bi po raziskavi ECFR skupina Identiteta in demokracija, ki jo sestavljajo predstavniki najrazličnejših populističnih strank po Evropi, utegnila postati tretja najmočnejša politična sila v novem parlamentu. Populisti naj bi slavili v devetih članicah, v nadaljnjih devetih državah pa bi se utegnili po številu pridobljenih mandatov za evropski parlament uvrstiti na drugo ali tretje mesto. Čeprav se utegne skrajno desni politični pol močno okrepiti in predstavljati dosti močnejšo protiutež proevropskim strankam levice, politične sredine in desnice, bo slednjim po sedanjih projekcijah vendarle kljub političnim izgubam uspelo obdržati večino.
Lovec je do raziskave ECFR zadržan, ker temelji na jesenskih nacionalnih rezultatih strank, ko je na razpoloženje volilcev vplivala takrat aktualna tema migracij. Na rezultat evropskih volitev bodo po njegovi oceni vplivali udeležba, kandidati in volilni sistemi v članicah. Druge projekcije, opozarja Lovec, kažejo na manj dramatičen razplet: EPP, socialisti in liberalci bodo relativno ohranili svoje položaje, ECR ter Identiteta in demokracija pa svoj položaj le nekoliko izboljšali. »Strašenje z desnimi populisti je malce namenjeno tudi temu, da se jim spodreže podpora in se mobilizira sredino. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi na volitvah leta 2019,« se spominja.
Michelove zadržane ambicije
Fronta boja za demokracijo v Evropi v letošnjem volilnem letu postaja vse bolj tudi ulica. Po Nemčiji so se pred dnevi tudi v Avstriji zvrstili množični protesti v podporo demokraciji in proti skrajni desnici. Politiki skrajne desnice iz obeh držav so namreč pred tedni razpravljali o možnostih izgona tujcev iz Nemčije. Podobne želje v Avstriji goji tudi udeleženec srečanja Martin Sellner, politično močna v državi pa v letu nacionalnih parlamentarnih volitev vse bolj postaja skrajno desna Svobodnjaška stranka (FPÖ), ki se uvršča na prvo mesto v javnomnenjskih raziskavah. »Demonstracije v Nemčiji in Avstriji so tudi del strategij mobiliziranja volilcev. Do takšnih poskusov ne prihaja samo na levem političnem polu in v sredini, temveč tudi na konservativni strani s kmečkimi protesti. Na zahteve slednjih protestnikov pa so se prilepili populisti,« pravi Lovec.
Boj za demokracijo v teh dneh poteka na različnih ravneh. Svojim osebnim ambicijam po kandidiranju na evropskih volitvah se je moral po glasnih kritikah odpovedati tudi predsednik evropskega sveta Charles Michel. Ker je obstajala možnost, da se evropskim voditeljem ne bi uspelo pravočasno dogovoriti o njegovem nasledniku in bi zato poslovodeči predsednik evropskega sveta postal Orban kot vodja takrat predsedujoče države v drugi polovici tega leta, se je zdaj odpovedal kandidaturi in bo končal svoj mandat.
