Si predstavljate, da bi kakšen obsojenec, verbalni razbojnik ali kakšen drugačen neuravnovešenec na družbenih omrežjih pod komentar članka na spletni strani neke TV postaje o neki sodni obravnavi napisal zgornji prvi stavek, ker pač ni bil zadovoljen s postopkom ali sodbo? In nadaljeval, da bi nas to drago koštalo, njemu podoben rogovilež pa bi dodal: »Polnooplaščena svinčenka 9 mm je okoli 30 centov, pa izračunaj. To je minimalni strošek, če z njim rešiš veliko večjo težavo.« Za konec pa tretji trol še doda: »Zločinci se vračajo na kraj zločina,« kar leti na tožilce in sodnike. Seveda si take grožnje in tak sovražni govor ob branju verbalnih pomij na družbenih omrežjih z lahkoto predstavljamo. Ker svoje bedaštvo spremenimo v nekaj nepopisnega šele s pomočjo družbenih omrežij. Ob tem se spomnimo na znano balkansko duhovitost, zapisano nekje na internetu: »Dok nije bilo FB-ja, samo je porodica znala, da si blesav.« (»Dokler ni bilo Facebooka, je samo družina vedela, da si neumen.«)
297. člen KZ, ki govori o javnem spodbujanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, smo pravniško popolnoma zmaličili na Prokrustovi postelji in vsak tožilec in vsak sodnik ima že svoje teorije o tem vsesplošno prisotnem problemu (sodišča so si denimo v hudem nasprotju, koga se lahko ozmerja s fašistom – Luka Mesec vs. Bernard Brščić, potem celo vrhovno sodišče užaljenega politika, ki ozmerja novinarki s prostitutkama, v isti zadevi enkrat obsodi in enkrat oprosti ...), ki ga ne znamo (nočemo?) pravno urediti, ker je po mnenju mnogih vse dovoljeno in nihče ne sme posegati v svobodo govora.
Da bo provokativni in objektivno hudo grozeči prvi stavek zgoraj tožilcem in sodnikom jasnejši, naj pojasnim, da smo bili avgusta letos člani Zveze borcev in drugi čuteči ljudje popljuvani in ogroženi zgolj zato, ker smo v prostovoljni akciji pod vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine pospravili razdejanje po poplavah na grobišču talcev – ustreljenih slovenskih domoljubov, ki so takrat znali pokazati, kaj je domovina in kaj vse je treba storiti zanjo. Na spletni strani najbolj resnicoljubne TV so o tem pripravili zajedljiv članek, v katerem so v skladu z njihovo programsko usmeritvijo popljuvali vse, kar nima zveze z njihovo resnico, ki jo razglašajo stari in novi Veliki vodje vse od Adolfa dalje. Pod omenjeni članek so se vsuli spletni komentarji z dobesedno takšnimi, zgoraj citiranimi stavki, samo tožilce/sodnike morate zamenjati z besedami »člani ZB« in »komunjare«. Zato sem takrat na okrožno državno tožilstvo poslal kazensko prijavo za sum storitve kaznivega dejanja po že omenjenem 297. členu KZ. Od tožilstva sem sprejel odgovor (Ktn/9489/2023), da »naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti«!
Velikokrat me je sram, da sem pravnik, kajti s pravom smo v tej zatohli deželici pometli mnoge rabote pod preprogo in oprostili že neznosno število delinkventov, ki so si napolnili žepe in nam še danes zastrupljajo življenje z žaljivkami, grožnjami in nebulozami in bi jih morali že zdavnaj, kot bi temu dejal Fran Milčinski, »pod ričet in paragraf postaviti«. Sam sklep o zavržbi je pravno in vsebinsko pomanjkljiv, ne vsebuje nobene obrazložitve, niti me tožilka ne opozori na mojo pravico, da lahko sam nadaljujem pregon. Ob branju strokovne literature seveda najdem popolnoma nasprotna stališča, ki potrjujejo, da je naznanjeno dejanje imelo vse elemente kaznivega dejanja. Že v Smoletovi Antigoni pravi Teiresias: Reda in varnosti nam ne poklanjajo bogovi, sami smo tu, da mir bo mir in varnost varna.
Iz opisane zavržbe kazenske ovadbe in primerjave s prvim stavkom tega pisma lahko sklepamo, da moj prispevek, ki bi ga hipotetično na spletu kot komentar objavil kakšen neidentificiran razbojnik, v nobenem kontekstu ni žaljiv, ni grozeč in ne kakorkoli potreben kazenske obravnave. Ne vem, kaj si bodo o taki odločitvi ljubljanske tožilke mislili mnogi tožilci in sodniki, ki zaradi svojega odgovornega dela že dolgo nosijo glavo naprodaj, pospremljeni z grožnjami kriminalcev in spletnimi troli, ki, podprti s politiko, kurijo kresove gneva proti »krivosodju«. Torej, žalitve, grožnje in s tem povezan sovražni govor je v bistvu dovoljen. Premalo imam prostora in bralcev ne bo zanimalo strokovno pravno razpravljanje in vlečenje črev o izmaličenemu 297. členu KZ, ker so taki problematiki namenjene strokovne revije. Domnevam pa, da si razni verbalni razbojniki ob svojih izrečenih hudih grožnjah predstavljajo, da so izboljševalci sveta, moralni apostoli, prijatelji človeštva, prežeti z globokim občutenjem narave in hrepenenjem po podeželskem življenju, preprostem in čistem življenju dela na polju in v sadovnjaku. Nekateri so najbrž videti, kakor da so stopili naravnost iz kakšnega romana Dostojevskega: izmučeni, klepetavi, razžrti od zatrtih strasti in idej. Ni jim treba dati niti kruha niti vode, samo »pošteni« politiki jih morajo prepričati, da je kdo slabši od njih, in jim dati pravico, da tega nekoga opljuvajo in obrcajo, pa lahko verjamemo, da jim bodo vdani, kolikor so ti sploh lahko. Zato take kreature lahko le pomilujemo, če jim že soditi nihče ne more.
Jakob Demšar, Lesce