Isti in skupni razlog je razpad enotnega plačnega sistema v javnem sektorju (JS). Že leta 2009 je osnovna plača nekaterih (9) plačnih razredov spodnjega dela plačne lestvice dosegla vrednost minimalne plače. Vsako naslednje leto se je število takšnih plačnih razredov povečevalo, dokler ni bila izven uporabe kar tretjina od 66 plačnih razredov. Opisane spremembe so seveda segale v tudi v sam vrh plačne lestvice. Razmerje med aktivno najnižjo in najvišjo osnovno plačo v JS se je prepolovilo. Ne preseneča, da je nedavno to ugotovil tudi kabinet predsednice države.
Razpadanje plačne lestvice poteka že dobro desetletje, vendar nobena vlada ni ukrepala. Rešitev pa je sila preprosta. Ob vsaki spremembi vrednosti minimalne plače bi vlada kot upravljalec plačnega sistema v JS morala ustrezno povečati vrednost osnovne plače prvega plačnega razreda in nato tej spremembi prilagoditi plačno lestvico. Ob tem bi lahko posegala tudi v razmerje med najvišjo in najnižjo osnovno plačo v plačni lestvici. Zakaj takšnega nezahtevnega postopka vlada nikoli ni uporabila, je res uganka. Kot vroč kostanj so vlade ena drugi problem plač v JS le predajale, dokler v mandatu Golobove vlade končno ni prekipelo.
Še vedno pa tudi večini politikov ni povsem jasno, kaj je ključni razlog za razpadanje plačnega sistema v JS. Da državne institucije pravega razloga ne poznajo, ne verjamem. Enaka ocena velja tudi za profesionalne sindikalne funkcionarje. Sindikati bi morali že pred leti ob prvih znakih procesa razpadanja plačnega sistema sprožiti alarm, pa tega niso storili.
Ključni razlog za razpad plačnega sistema v JS je zgrešena izbira njegovih temeljev. Avtorji sistema plač v JS so uporabili nerazumen pristop. Pri uporabi sumarne metode tehtanja zahtevnosti delovnih mest v JS so zahtevnost del in nalog pretvorili neposredno kar v tarifne postavke plačnih razredov. Razprave o spremembah zahtevnosti del in nalog (usposobljenost, odgovornost, psihofizični napor, vplivi okolja) so zato omejene kar na sam tarifni sistem (osnovno plačo). S takšnim pristopom plačni sistem ni sposoben slediti spremembam v organizaciji del in nalog.
Nobeno presenečenje ni, da so najbolj glasne plačne skupine zgornjega dela plačne lestvice zdravniki, sodniki in tožilci. Hočejo organizirati lastno navezo (plačni steber) za vzpon na alpinistični (plačni) vrh. In to kar brez množice sodelavcev, brez katerih sicer ne morejo uspešno opravljati svojih vsakodnevnih nalog. Zdravniki se sklicujejo na paciente, sodniki pa so v svoja prizadevanja »modro« vključili tudi ustavne sodnike. Sklicujejo se na pravno državo in neodvisnost sodne veje oblasti. Samostojni plačni stebri (zdravnikov, sodnikov itd) javnim uslužbencem res bolj zanesljivo in hitreje prinašajo višje plače. Vendar so podoba alpinističnih navez, ki zahtevnega vzpona na najvišje družbene vrhove ne zmorejo. To pa so vrhovi, ki jih opisujemo kot materialna, družbena in okoljska blaginja prebivalstva. Ta ugotovitev ne preseneča, saj stavkajoči zdravniki, zobozdravniki in tožilci hočejo le višje plače.
Janez Krnc, Litija
