Čudno sorodstvo.
Z Dunaja poročajo: tu so zaprli neko 41-letno ženo z aradi nevarne grožnje. Imela je razmerje z nekim raznašalcem časopisov, ki je pa poročil kar natihoma njeno 22-letno hčer ter se odpeljal na Štajersko. Od tam sta pisala tašči zasmehljivo pismo. Tašča je bila pa zaradi tega jezna in je grozila, da jima mora še nekaj storiti. Ko sta novoporočenca zvedela o teh nevarnih grožnjah, je raznašalec časopisov, ki je imel s svojo prejšnjo ljubico in sedanjo taščo tudi otroka, zadevo naznanil policiji.
Narodni list, 5. junija 1912
Ljubezen in Amerika.
Zaljubilo se je šestnajstletno dekletce Marija Gaglova v beljaški okolici v 18letnega hlapca Luka Kronika. Ljubezni nista mogla skriti, zvedeli so za njuno razmerje sosedje, zvedeli so končno tudi starši. Nastal je doma strašen polom in mlada zaljubljenka je morala od doma. Zatekla se je k svoji teti Josipini Legatovi tudi iz Beljaške okolice. Toda s tem ni prenehala ljubezen in končno je prišlo dekle do sklepa, da pobegne s svojim ljubimcem v Ameriko. Denar? Teta njena je imela hranilno knjižico. In šla je Marija Gaglova v tetino spalnico in ukradla knjižico. Pod pretvezo, da se vrne domov, se je odpeljala v Beljak. Tam se je sestala s Kronikom. Knjižica se je glasila na ime Josip Mayer in je bila vredna 4000 K, obresti so narasle že nad 600 K. Dvignila sta 3000 K in obresti in se napotila v Ameriko. Dobro sta se imela in srečno sta potovala. Toda v Ameriki jih je čakala nesreča. Niso jih pustili izkrcati, vrniti sta se morala nazaj, obenem pa jih je izsledila policija. Pripeljali so jih domov. Pri njih so dobili še nekaj čez 2 marki denarja, knjižico z vlogo 1000 K pa sta vrgla iz jeze v morje. – Obsojena sta bila Luka Kronik na 2 leti in njegova miljenka na 18 mesecev težke ječe.
Slovenski narod, 21. decembra 1912
Ljubezen in leta
Ljubezen ne vpraša po starosti. V življenju čestokrat vidimo, da oženi starec mlado dekle, dogajajo se pa tudi slučaji, ko mladi možje poroče stare žene. Rimski Cezar se je zaljubil, ko je bil star že 50 let, v Kleopatro. Pisatelj Viktor Hugo, ki je živel v svoji mladosti zelo samotarsko življenje, se je nagnil k romantiki šele, ko je prekoračil 30. leto. Zaljubil se je in oženil ter 8 let živel srečno v zakonu. Imel je 4 otroke. Slednji pa je začel dvomiti nad ljubeznijo svoje žene in je poklonil svoje srce Julletti Drouet, s katero je živel skoro 50 let. Že 70 let star se je Hugo zaljubil v sobarico Juilettino Blanche, katero je imenoval Alba.
Noben genijalni človek pa se ni zaljubljal tako pogostoma kakor nemški velikan Goethe. Bil je duševno in telesno svež in čil do svoje smrti in je umrl 83 let star. Njegovih idealov je cela galerija. V 74. letu starosti se je do blaznosti zaljubil v Ulriko Leitzow, kateri ni bilo še 20 let. Plesal je ž njo in pravil ljudem, da se pri tem počuti popolnoma mladega. Goethe je hotel Ulriko tudi poročiti, toda tega ni dosegel. Ko je bil odbit, je od razočaranja zbolel. Nekoliko let pozneje se je zagledal v Marijano Jung. Na svoji smrtni postelji, zadnji dan svojega življenja, je zapisal o nji v svoj dnevnik: »Poglej glavo te lepe žene z njenimi črnimi kodri!«
Sličen primer ljubezni vidimo pri Avgustu Comtu, slavnem francoskem filozofu. Ženitev mu je zagrenila celo življenje. Najbolj čuden slučaj v ljubezni pa je Anglež Tomaž Par. Bil je 120 let star, ko se je oženil, in je živel po tej ženitvi še 32 let. Primeri zaljubljenosti pri starih ženah so redkejši kakor pri moških. Vendar pripovedujejo, da se je slavna pariška lepotica, duhovita Ninon de Lenclos, 70 let stara zaljubila v nekega mladega duhovnika. Ljubila ga je dolgo vrsto let in je umrla v 90. letu starosti.
Jutro, 17. novembra 1923
Zvestoba do groba
V nekem kraju na Moravskem so imeli te dni zanimivo poroko. Bogat ameriški milijonar se je namreč poročil s svojo znanko iz mladih let, ki je čakala nanj zvesto celih dolgih 26 let!
Leta 1905 je nenadoma zapustil svoj dom 19-letni Hans Hanke, sin premožnega in uglednega trgovca. Hanke bi bil moral k vojakom, pa jo je rajši ubral v široki svet. Že pred begom pa je imel znanje s komaj 16-letno Katarino Ludwigovo, hčerko nekega sodnijskega uradnika. Hanke se pa niti od dekleta ni poslovil, ampak je izginil brez sledu. Dekle je bilo vse obupano, posebno še, ker razmerje ni ostalo brez posledic. Pol leta kasneje se je rodila pobeglemu Hanke-ju hčerka, za katero je pa skrbela mlada mati sama, tudi še po smrti svojih staršev.
Minulo je četrt stoletja, a o Hanke-ju še ni bilo nobenega sledu. Njegovi starši so sicer včasih dobili kakšno pismo od njega, niso pa o tem zapuščeni nevesti nič povedali.
Pred nekaj dnevi pa je prišel v tisti kraj »imeniten Amerikanec« s svojim tajnikom in slugo in je povedal, da je on tisti Hanke, ki je pred 25 ali 26 leti pobegnil od doma. Ta mož je začel med drugim povpraševati, če živi še Katarina Ludwigova in kje. Občinski urad mu je preskrbel naslov in na občinskem uradu je tudi zvedel, da je hčerka Ludwigove Katarine učiteljica na ljudski šoli v Olomucu. Hanke se je takoj odpeljal k svoji nekdanji nevesti in jo prosil, naj postane sedaj, po tolikih letih trpljenja, njegova žena. Pozakonil je tudi svojo hčerko, nato pa so se vsi trije takoj odpeljali v Ameriko.
V Ameriki je Hanke predsednik velike hotelske družbe, ki ima 30 hotelov po vseh mestih Zedinjenih držav. On je seveda večkratni milijonar v dolarjih; pravi pa, da je bil vedno prepričan, da ga njegovo dekle ni pozabilo. (…)
Jugoslovan, 13. marca 1931
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib