Glasovnica na osmih ruskih predsedniških volitvah ne bo dolga. Štiri imena so na njej, zmagovalec, o katerem nihče ne dvomi, pa je naveden pod številko 2: Vladimir Vladimirovič Putin. Pri opisu 71-letnega ruskega predsednika v sosednjem kvadratku na glasovnici v primerjavi s preostalo trojico kandidatov tudi najmanj piše. Opisovati ga ni treba. O Putinu se ve vse.
Po podreditvi ruske civilne družbe, smrti njegovih največjih nasprotnikov (nekdanjega šefa skupine Wagner Jevgenija Prigožina in najvidnejšega opozicijskega politika Alekseja Navalnega) in uvajanju drakonskih kazni za dvome o državni politiki v Ukrajini se Putin ob začetku tretjega leta vojne v Ukrajini podaja po peti predsedniški mandat. Udeležbe na volitvah niso omogočili njegovemu največjemu kritiku med potencialnimi kandidati Borisu Nadeždinu. Le skrbno izbrani politiki so prestali preizkušnjo državne volilne komisije. Neodvisnih raziskav javnega mnenja v Rusiji ni. Pa četudi bi bile, njihove ugotovitve glede na izbrane protikandidate in sam volilni proces ne bi imele posebne teže. Sodeč po državni ruski agenciji Center za raziskave javnega mnenja (VCIOM) bo Putin dobil okoli 75 odstotkov glasov, njegovi protikandidati pa vsak od tri do šest odstotkov.
Partijska izbira za legitimacijo
Kakšna je torej sploh vrednost volitev, ko so kandidati skrbno izbrani in ni prave kampanje? »Tako mednarodna skupnost kot razumni ljudje v Rusiji se zavedajo, da so volitve nelegitimne. Vendar je za Putina pomembno, da izvede ta formalni obred in tako pokaže visoko stopnjo podpore v ruski družbi,« ocenjuje Ksenija Kirillova, ruska analitičarka pri washingtonskem Centru za evropsko politično analizo (CEPA).
Podobno ocenjuje poznavalec Rusije in strateški svetovalec Denis Mancevič, ki pravi, da teh volitev sploh ne bi smeli imenovati tako, saj se s tem diskreditirajo sistemi volitev, kot jih poznamo na Zahodu. »Največji približek bi bil neko partijsko poimenovanje mandatov. Ne gre več niti za to, da je štetje nepristransko in da ni neodvisnih opazovalcev, temveč da se ne dopušča nobenih kandidatov razen izbranih, ki so prav tako del legitimacije samega procesa,« pravi Mancevič. Kot razlaga, si Kremelj želi, da bi te »volitve«, ki jih v Moskvi razumejo kot »neki administrativni postopek, ki ga je treba izpeljati«, minile kar se da tiho in brez pretresov. »Mogoče Putin čez šest let, če mu bo služilo zdravje in se bo odločil potegovati za nov mandat, sploh ne bo več potreboval volitev. Zdaj pa to, kot kaže, še vedno potrebuje zaradi legitimacije oblasti, v manjši meri za domačo, v večji meri pa za mednarodno javnost,« nam je povedal Mancevič.
Kremelj obtožuje ZDA in nevladnike
Ruske oblasti si ob želji po mirnem poteku volitev tudi prizadevajo za čim višjo udeležbo. Takšna namreč koristi večji legitimnosti volitev in novega Putinovega mandata. Iz tega razloga so pozivi Julije Navalne, vdove pokojnega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega, naj ljudje v znak protesta na dan glasovanja volijo za Putinove protikandidate ali glasovnice spremenijo v neveljavne, tako da nanje napišejo ime Aleksej Navalni, v minulih dneh poskrbele za nekaj zaskrbljenosti v Kremlju. Včeraj je uradna Moskva ZDA obtožila, da nevladne organizacije hujskajo k nizki volilni udeležbi in da načrtujejo napade na elektronski sistem glasovanja.
V Rusiji bo namreč tokrat poleg klasičnega glasovanja prvič potekalo tudi elektronsko. Mancevič ocenjuje, da lahko oblasti prav zaradi tega rezultat še bolj prikrojijo sebi v prid, saj da nad elektronskim glasovanjem ni res nobenega nadzora.
»Pomembno je razumeti, da lahko oblasti 'izvlečejo' vsak volilni rezultat, ki ustreza Putinu. Edini rezultat, ki je zanj nevaren, je slika velikega števila ljudi, ki ga ne podpirajo. Takšno sliko smo na primer opazili, ko so nastale vrste čakajočih, ki so se želele podpisati pod kandidaturo protivojnega kandidata Nadeždina, ali ko so ljudje nosili cvetje na grob Alekseja Navalnega. Prav to je glavna strategija opozicije – pokazati takšno sliko, da bi ljudje razumeli, da v svojih stališčih niso osamljeni. To zdaj verjetno ne bo povzročilo protestnega razpoloženja, lahko pa bo delovalo v prihodnosti, saj bodo ljudje razumeli pravo razpoloženje v družbi,« razlaga Kirillova.
Omejeni domet Julije Navalne
Kaj se bo na volilne dni dogajalo, je sicer nejasno precej bolj kot volilni rezultat. Po oceni Manceviča imajo pozivi Julije Navalne k protestnemu glasovanju precej omejen domet. Za to obstajata dva razloga. Prvi je zmožnost ruske države, da priredi rezultat volitev, kot bo to potrebno. Drugi pa je omejenost dometa Julije Navalne, ki gradi na že omejenem političnem dometu pokojnega moža.
»Aleksej Navalni je v zadnjih letih postal najprepoznavnejši obraz ruske opozicije, ni pa mu povsem uspelo združiti opozicije, ker so znotraj nje različne frakcije. Pri opozicijskih politikih, ki so dejavni več kot deset let, je bil videti kot nekakšen politični kameleon. V svoji karieri je namreč večkrat spremenil stališče. Zagovarjal je ostre nacionalistične politike, v sili razmer pa ni bilo nobenega drugega, ki bi postal obraz upora, je bil pa ta upor omejen. Domet želja njegove žene pa je še manjši. Vidim paralele s Tihanovsko v Belorusiji – soproga, ki še ni bila nikoli v političnih bitkah, je po sili razmer prisiljena v boj, za katerega pa ne kaže, da bo uspešen. Delovanje ruske opozicije v izgnanstvu je zelo omejeno,« pravi Mancevič.