Francoski predsednik Emmanuel Macron je šokiral večino evropskih voditeljev, ko je omenil možnost, da bi Natove države, če na drug način ne bo mogoče preprečiti Putinove zmage, poslale v Ukrajino svoje kopenske sile. Macron je to dejal po ponedeljkovi konferenci o podpori Ukrajini, ki je potekala v Elizejski palači. Udeležili so se je voditelji več kot dvajsetih evropskih držav in vlad, tudi slovenski premier Robert Golob, ter predstavnika ZDA in Kanade.
Po koncu konference je Macron dejal: »Prepričani smo, da je ruski poraz bistven za varnost in stabilnost Evrope. Zdaj gre za to, da Ukrajina ustavi morebitno rusko ofenzivo v naslednjih mesecih. (…) Glede pošiljanja kopenske vojske danes ni soglasja. A nobene možnosti ne smemo izključiti. Storiti moramo vse, kar je mogoče, da preprečimo zmago Rusije v tej vojni.« Glede napotitve francoskih vojakov v Ukrajino je dejal: »Nikakor nisem rekel, da Francija temu ni naklonjena.«
Te izjave so povsem v nasprotju z dosedanjim stališčem zahodnih držav, tudi ZDA, Nata in Francije, saj so dve leti ves čas poudarjale, da niso v vojni z Rusijo, in skrbno pazile, da se ne bi zapletle v vojaški spopad z njo. Vendar je zdaj Macron opozoril na naslednje dejstvo: »Številni, ki danes (glede napotitve kopenske vojske) govorijo nikoli in nikdar, so pred dvema letoma govorili nikoli tankov, nikoli letal, nikoli izstrelkov dolgega dosega.« Menda bi ruski preboj ukrajinske obrambne črte, kar bi se lahko zgodilo letos, prepričal voditelje nekaterih Natovih evropskih držav, da s svojo vojsko – če torej res hočejo preprečiti rusko zmago – postavijo obrambno črto in ruski vojski zagrozijo s spopadom, če se ji bo preveč približala. Na tak način je francoska vojska leta 1983 brez boja ustavila libijsko agresijo v Čadu.
Litva načelno ni proti
Vendar gre za razmišljanje, ki nima evropske podpore, vsaj javne ne. Danes so namreč iz ene prestolnice za drugo kapljale izjave, da ne razmišljajo o pošiljanju vojakov v Ukrajino. Nemški kancler Olaf Scholz je denimo dejal, da so se v Parizu strinjali o nadaljevanju politike, za katero so se odločili že ob začetku vojne v Ukrajini: nobenega pošiljanja kopenskih sil Zahoda. Možnost pošiljanja vojakov so med drugim zavrnili pri zvezi Nato, v Washingtonu, Rimu, Madridu, Varšavi in Londonu, v slednjem sicer z rahlo priprtimi vrati, saj so v premierjevem kabinetu dejali, da ni nobenih načrtov o »obsežni napotitvi« vojakov. Litovski obrambni minister Arvidas Anusauskas pa je rekel, da njegova država načelno ni proti pošiljanju vojakov, da pa ti ne bi smeli sodelovati v bojnih operacijah.
V to smer je šlo današnje naknadno pojasnilo francoske vlade v parlamentu, kjer je bil Macron tarča kritik vse opozicije, tako skrajno desne kot leve. Zunanji minister Stephane Sejourne je dejal, da bi bila mogoča prisotnost zahodnih vojakov za zelo specifične naloge, kot je odstranjevanje min, kibernetska obramba ali proizvodnja orožja, ne pa za bojne operacije, pri čemer je dodal, da »ne bi smeli ničesar izključiti«. Gre za izjavo, ki je v skladu z Macronovim pristopom strateške dvoumnosti. V Kremlju so Macronove besede komentirali z izjavo, da bi bil spopad Rusije in Nata neizbežen, če bi njegove evropske članice poslale vojake na bojišče v Ukrajino. Tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov je tudi dodal, da »že razprava o možnosti pošiljanja določenih kontingentov Natovih članic v Ukrajino predstavlja zelo pomemben nov element«.
