Ta standard igranja, ki je bil leta 1955 dodatno utrjen s skladbo Mannish boy, je utemeljila skladba Hoochie Coochie Man, ki jo je 7. januarja 1954 v Chess studiu v Chicagu posnel ameriški blues kitarist in pevec Muddy Waters. Takrat je bil v svojem 41. letu, tudi Willie Dixon, avtor skladbe, je bil od njega vsega dve leti mlajši. Za oba so se začela pestra zrela leta in nato starost.
Poleg skladbe Hoochie Coochie Man je Dixon v nabor osnovnih hitov bluesa prispeval vsaj še I Just Want to Make Love to You prav tako iz leta 1954, Spoonfull iz leta 1960, You Can't Judge a Book by Its Cover iz leta 1962 in Little Red Rooster, ki je junija 1961 v ZDA izšel v izvedbi tedaj 51-letnega blues pevca Howlinga Wolfa, leta 1964 pa so ga posneli Rolling Stones.
Ni šlo več za ljudsko glasbo, ampak za novo komponirano narodno glasbo, ki je nastala v okoliščinah velemesta v razcvetu. Letnice pričajo, da je bil časovni razmik med usodnimi posnetki bluesa v ZDA, kjer je bil rasno segregiran, in vznikom njegove modnosti med belopolto mularijo v Angliji, kar je povzročilo kulturno-socialni obrat v zahodni civilizaciji, osupljivo majhen. Posledica obrata je med drugim bila, da so do tedaj na svoje temnopolto občestvo omejeni blues mojstri postali globalna imena.
Obljubljeni Chicago
Ključno mesto ali talilni lonec, v katerem se je juha skuhala, je bil Chicago, vetrovno mesto na severu, ki je za temnopolte državljane z juga ZDA, kjer so veljali rasni zakoni in obča drugorazrednost, veljal za podobno obljubljeno rešitev kot Kalifornija. Sedem milijonov temnopoltih državljanov se je zaradi rasistične zakonodaje in prakse, obupnih gospodarskih razmer in pomanjkanja delovne sile po izbruhu prve svetovne vojne po letu 1915 z juga preselilo na sever.
A v Chicagu sta se ob številnih drugih narodnostih znašla tudi brata Chess, potomca poljskih Judov, katerih družina je v vetrovno mesto prišla približno dvajset let pred Muddyjem Watersom, ki se je tja preselil leta 1943. Oče bratov Chess je v času Ala Caponeja in alkoholne prohibicije vodil nekaj ilegalnih nočnih klubov in se prek te dejavnosti seznanil z aktualno glasbo, kar sta sinova leta 1950 nadgradila z ustanovitvijo založbe Chess. Eden prvih izvajalcev je bil prav Muddy Waters.
Ta se je za selitev v Chicago odločil potem, ko je leta 1941 v delto Misisipija prišel etno muzikolog Alan Lomax, ki je za kongresno knjižnico snemal ljudsko glasbo ameriške celine. Med drugim je posnel Watersa, ki je do tedaj nastopal zgolj po jugu. »Ko mi je zavrtel posnetek, sem zaslišal svoj glas, ki je zvenel podobno kot glasovi drugih pevcev. Ne morem opisati, kako odlično sem se počutil tisto soboto. Ko mi je poslal še dve plošči in 20 dolarjev, sem ju ves čas vrtel na džuboksu in si govoril: 'Zmorem!'«
Po selitvi se je sprva preživljal s priložnostnimi deli čez dan in igranjem zvečer. Za chicaški blues je značilna električna kitara, na katero je Waters prav tako kmalu presedlal, do preboja in profesionalnega statusa pa se je prebil sočasno z razvojem založbe Chess. Ta ga je vzela pod svoje okrilje, kot je leta 1952 tudi Howlin' Wolfa, od Watersa tri leta starejšega kolega iz delte, ki je postal njegov glavni rival. Tudi njemu je glavne hite, kot je skladba Little Red Rooster, napisal Willie Dixon, ki je po uspehu skladbe Hoochie Coochie Man postal hišni komponist založbe Chess, je pa Howlin' Wolf ves čas bentil, da Dixon boljše skladbe daje Watersu.
Navdušena mladina
Leta 1958 se je Waters odpravil na prvo turnejo po Angliji. Angleži so leta 1951 že doživeli gostovanje Big Billa Broonzyja, od Watersa deset let starejšega blues pevca, ki pa je nastopal v akustični različici. Ko so slišali Watersa s hrupno elektrificirano zasedbo, so bili osrednji odzivi zgroženi. »Kričeča kitara in zavijajoč klavir,« je bil eden od časopisnih naslovov. A mladina je bila navdušena, Watersovo gostovanje v Angliji pa velja za prelomen dogodek, ki je izzval modo električnega bluesa v Angliji. Na njenem valu so začele delovati britanske električne rhythm and blues zasedbe, kakršna je The Rolling Stones.
Ko sta se Mick Jagger in Keith Richards spoznala na vlaku, je Jagger nosil plošči Chucka Berryja in Muddyja Watersa. Ti sta bili spoznavni znak. Če kanemo kapljico olja na ogenj rivalstva med Stonesi in Beatlesi, pa omenimo, da Liverpoolčani nimajo nobene blues priredbe in da so se britanski blues modi celo posmehovali. Na drugi strani Stonesov brez chicaškega bluesa in bluesa obče ni. Začenši z že omenjenim epom o majhnem rdečem petelinu, ki ga je na svoj način povzel tudi Đorđe Balašević, omeniti pa je treba vsaj še njihove priredbe skladb, kot so I'm A King Bee, I Just Want To Make Love To You, Love in Vain, You Gotta Move, Stop Breaking Down Blues in Rollin Stone. Razen slednje so večino priredb blues skladb posneli v svoji prvi fazi, tja do leta 1970.
Hoochie Coochie Man so posneli šele leta 1981 kot gostje na koncertu Muddyja Watersa. Gre za dobro znan in na spletu dosegljiv posnetek, ko Rolling Stones pridejo v klub Checkboard Lounge v Chicagu, ki ga je vodil Buddy Guy in kjer je imel Muddy Waters koncert. Po rockersko-mitskem tolmačenju naj bi se prišli poveselit po opravljenem stadionskem koncertu v Chicagu. Kajti prišli so potem, ko je Waters že začel koncert, zvezdniško razposajeni, s pratežem blondink in drugega osebja, sprva posedli ob šampanjcu, nakar jih je Waters povabil na oder, kamor je Jagger prišel v trenirki znamke Ellesse, Richards pa hodeč po mizah.
A dejansko so si oni oziroma si je njihov menedžer zaželel koncerta z Watersom, ki so si ga priredili v prostem dnevu na ameriški turneji, na kateri so naslednji dan igrali prvega od treh koncertov v Chicagu. Hoteli so nastopiti s človekom, ki jim je dal tako ime kot glasbeni izraz. Waters je na ponudbo pristal v enem dnevu, dogodek pa se je razvil v eno redkih tovrstno spontanih vrhunskih veselic, ki jih je posnela kamera.
