Da bi vedeli, kdo ima škarje in platno oziroma bič, je mestni svet z županom na čelu zaostril pogoje prodajanja in zahteval točno določen delovni čas na tržnici in postavil rampo pri vhodih na tržni prostor. Skratka, prodajalci znotraj obveznega časa ne smejo zapustiti tržnega prostora, pa četudi stojijo pri praznih gajbicah. Manjši kmetje so hitro prodali pridelke tistih nekaj gajbic. Zato so nekateri med njimi prenehali prodajati na tržnici, nekateri so poiskali drugo tržnico, kjer ni bilo tako zahtevnih pogojev. V pogodbi s prodajalci je celo zapisano, s kakšnimi vozili je dovoljen dostop na tržni prostor. Vozički »trnovskih solataric« niso zapisani in niso dovoljeni na tržnici. Tako edinstvena atrakcija skratka ni dovoljena, pa bi si zaslužila spomenik – to sta predlagala arhitekta Kovač in Kerševan, v Zagrebu pa imajo »kumice« (tako pravijo prodajalkam) svoj kip. Sicer pa je tudi res, da v Trnovem, žal, ni več polj, kjer so domačini pridelovali pridelke za ljubljanski trg. To področje je danes pozidano.
Prodajalci morajo vsako leto ob podpisu pogodbe za naslednje leto plačati zajeten znesek evrov za rezervacijo uporabe prodajnega mesta (od 1300 do 4000 evrov). To morajo vplačati vnaprej (v začetku decembra za naslednje leto), ko še ne vedo, kakšen in kolikšen bo pridelek. Letna rezervacija pa ni vse. Poleg le-te morajo plačati uporabo prodajnih miz in stojnic za dni, ko je prodajalec prisoten na tržnem mestu, in to od 500 do 600 evrov mesečno. Znesek za rezervacijo in za uporabo je odvisen od števila miz in tržnih dni v mesecu. In na prodajnem mestu mora biti prodajalec prisoten neprekinjeno 15 dni v mesecu, sicer se tržno mesto ponudi drugemu zainteresiranemu prodajalcu. Rezerviran denar se uporabniku ne vrača in se šteje kot pogodbena kazen – dobesedno tako piše v pogodbi. V pogodbi so zapisane predvsem obveznosti prodajalca, zelo malo pa upravljalca. Pozimi morajo prodajalci posebej plačati najem plinske bombe (po 30 evrov mesečno za bombo). Sami morajo poskrbeti za tehtnice, »marele«, prte in drugo potrebno opremo.
Ponovno poudarjamo, da večina prodajalcev na tržnici ne potrebuje garaže, ker zjutraj s svojci pripeljejo pridelke na trg, potem avto odpeljejo, ker ga potrebujejo za svoje potrebe, in pridejo nazaj po ostanke pridelkov, ki jih niso prodali in odpeljejo domov embalažo. Parkirni prostor potrebujejo prodajalci, ki pripeljejo svoje pridelke z Dolenjske, Štajerske, Primorske itd. Nekateri parkirajo v sosednji garažni hiši, nekateri pa hodijo na parkomate plačevat parkiranje vsaki dve uri. Govorili so z županom, da bi plačevali pavšal za te dni, a so naleteli na gluha ušesa. Še en dokaz, da župan ne dela v korist Ljubljančanov, ampak ureja tako, da izvaja na prodajalce in pridelovalce še dodatne pritiske.
Včasih so tržni prostor prali delavci Parkirišča in tržnice po koncu tržnega časa. Danes morajo prodajalci sami poskrbeti, da pospravijo in pometejo del tržnega prostora, kjer so prodajali. Če ostane karkoli na tleh, dobijo položnico za plačilo 200 evrov kazni, priložena je fotografija slabo očiščenega predela. Prav tako plačajo po 200 evrov kazni, če v 15 minutah ne zložijo pridelkov in ne naložijo ostankov pridelkov, ko avto pripeljejo na tržni prostor ob začetku ali koncu tržnega časa. Poudariti moramo, da prodajalci, ki prodajajo zelenjavo in sadje sredi tržnice, nimajo niti vode niti elektrike niti koša za smeti. Mnogi kmetje, celo že več generacij, prodajajo sveže pridelke, pridelke svojih kmetij, ki so vir preživljanja njihovih družin. V pridelovanje teh pridelkov so vključene cele družine. Izpad prodaje vedno ogrozi preživetje cele družine.
Tržni prostor pa resnično nujno potrebuje nov asfalt, preplastitev, da se preprečijo padci prodajalcev z embalažo v naročju oziroma preko embalaže, kakor tudi padci kupcev, ker se jim noga zatakne v luknji v asfaltu. Oblast, ki zahteva tako visoka plačila in izvaja pritiske ter fizične omejitve, ubija vsako veselje in željo do kmetovanja. Meščani Ljubljane smo lahko hvaležni, da hočejo kmetje pridelovati. In to tudi zaradi velike ljubezni do kmetovanja, do zemlje.
mag. Marinka Kurilić, za civilno iniciativo Tržnice ne damo
