Toda tukajšnja poanta izhaja iz socialnopsihološkega dejstva dvodomovinskosti, ki ju členi slovenskih NM dejansko živijo v realnem bivalnem okolju. Lahko govorimo o različnih ožje-skupinskih primerih znotraj vsake izmed štirih NM, vendar so države Avstrija, Italija, Madžarska in Hrvaška, tako ali drugače in ne zahajajoč v dodatno razčlenjevanje, tudi njihova domovina. Zlasti ko gre za drugo in naslednje generacije bivanja v državi drugega večinskega naroda, sami tam rojeni že ozaveščeno čutijo državo rojstva kot svojo državo in svojo domovino. Manjšincem je danes večinoma usojena dvodomovinskost.
Podobno velja za družbeno situacijo v Sloveniji. Obstoječe dejanske manjšine v državi bivanja so NM ne glede na uradno (ne)priznavanje države. DZ RS je pred 12 leti z veliko večino vseh poslancev s posebno deklaracijo izglasoval šest NM narodov bivše federacije za narodne skupnosti. Ta oznaka je enaka že priznanima, ki pa sta še dodatno opredeljeni z atributom avtohtonosti. In prav ta v ustavo 1991. leta prvič vpeljani atribut, ki ga ustavi iz 1974 in 1963, ob nespremenjeni splošni etnično-strukturni sliki, nista poznali, odločilno ločuje v Sloveniji ene NM (ob formalno italijanski in madžarski še romsko) od drugih. Kristalno jasnost pomena njegove družbene in politične funkcije lahko empirično spremljamo v našem družboslovju in na politični sceni zlasti v zadnjih dveh desetletjih. Smiselni ugovori, da je ob objektivnih in subjektivnih značilnostih za vsako in vse NM poglavitna njena, njihova kolektivna sprejetost v večinskem etničnem okolju, ki je hkrati javno izražana z njihovim kolektivnim prizadevanjem za enakovredno simbolno obravnavo vseh dejanskih manjšinskih entitet, še po treh desetletjih niso naleteli na pričakovani odziv države. Nasprotno, pospešeno se nadaljuje proces asimilacije. Ta je plodna tako v luči bilateralnih odnosov RS z državami njihovega etničnega izvora kot zaradi šibkosti predstavništev teh NM, že preutrujenih od neenakopravnega samorastniškega boja z institucijami države.
Kako občutki narodnostne prezrtosti in poniževanja vplivajo na čustva domovinskosti, če naj bi bila Slovenija njihova matična država? Področje NM je primarno polje državne notranje politike. Če titularni narod države izkazuje spoštovanje do NM, jih ustrezno upošteva, potem so integracijski procesi v družbi praviloma nesporni in z vse daljšim časovnim potekom spontano preraščajo v večinsko etnično asimilacijske s še prisotnim čustvom etničnega izvora, med posamezniki odvisnim od njegovih življenjskih izkušenj. Ni fraza, da je raven demokracije v državi merljiva s stanjem njenih NM.
V igri je tudi t. i. mednarodna skupnost, zlasti v likih OZN in Sveta Evrope (SE), ki ju sicer skoraj praviloma velike, močne države slabo ali nikakor upoštevajo. Na področju NM je zraven RS, saj se že dolga leta izogiba kritikam in priporočilom na svoj naslov. Končano je okroglo leto, ko je SE 30. novembra 2022 pozval RS k razmisleku o ustavnem priznanju vseh dejanskih NM, torej tistih, ki nimajo po državni osamosvojitvi nikakršne pravne podlage. Na posvetu zadevnega organa SE, ki je z zainteresiranimi stranmi preverjal situacijo v Sloveniji, je njegov predsednik dan prej v Ljubljani javno potrdil, da imamo v Sloveniji deset NM.
Najodgovornejši politični subjekt glede odnosa do NM je gotovo predsednica RS, ki se v tej smeri kljub pozivu še ni hotela opredeliti, a je najavila lastno javno soočenje s to tematiko (enkrat) tekom svojega (petletnega) mandata. Razočaranje njenih zelo številnih volivcev se po enem letu ujema s strokovno oceno o predsedničinem pristajanju na politiko načrtne mehke etnične asimilacije ob hkratnem vsakodnevnem razglašanju »dostojanstva za vse«.
Dr. Vera Kržišnik-Bukić, znanstvena svetnica, Ljubljana
