Izbor največjega slovenskega zvezdnika

Sam sicer ne sedim vsako popoldne pred TV in gledam Giro ali Tour, a če obudim spomin na poletje, je bil največji kolesarsko navijaški orgazem zaznati tistega dne, ko je Primož Roglič zmagal Giro na Višarjah. Na Svetih Višarjah, je pisalo v naslovih. Po drami s kolesom. To je bil dramaturško scensko populistično eden najpopolnejših športnih dogodkov minulega leta. Za Slovenijo seveda, manj za svet, pa čeprav tudi. Na Kubi so podobni frajerji, kot so pri nas smučarski skakalci ali kolesarji, igralci bejzbola, za katerega bi prav tako lahko rekli, da ne spada ravno med globalne športe. Slednje naj bi namreč bilo pojasnilo, zakaj so najboljša ekipa minulega leta nogometaši, ki so se zaenkrat zgolj uvrstili na evropsko prvenstvo, namesto skakalcev, ki so bili svetovni prvaki. Pri čemer se zlahka spomnimo časov, ko so bila za naše skakalce rezervirana mesta od pet do sedem. Enako bi se dalo reči vsaj še v primeru Timija Zajca in Kristijana Čeha. Težko je zmagati že na osnovnošolskem tekmovanju v čemer koli, Zajc pa je svetovni prvak v skokih, medtem ko je bil Čeh v metu diska drugi na svetovnem prvenstvu, pred tem pa tudi že prvak. Seveda je Luka Dončić večji oziroma globalnejši zvezdnik, a kar se lanskoletne tekmovalne uspešnosti tiče, ni primerljiv ne z Zajcem ne s Čehom, ki se sploh zdi aboniran za medalje tudi v bodoče. V najbolj globalnem športu, ki je dal enega najbolj globalno prepoznavnih športnih simbolov – antični kip metalca diska. Izbor za naj športnika je bil torej izbor za naj zvezdnika, kar pa za šport ni dobro v toliko, ker ni športno. In stavni namig vikenda? Recimo, da bo Nikola Topić, najvznemirljivejši južnoslovanski košarkar ta hip v dresu Mege v ponedeljek zvečer na tekmi lige ABA proti Igokei dal več kot 20 točk.