Spoštovana ministrica za kulturo gospa dr. Asta Vrečko,
ob letošnjem znižanju državne podpore slovenskim založnikom med trideset in petdeset odstotkov v času praznovanja Svetovnega dneva knjige na vas naslavljam javno pismo, za katerega upam, da ga boste z zanimanjem in v celoti prebrali.
Slovenski založniki smo naravnost potolčeni, ker nas je kot strela z jasnega udarila novica o drastičnem znižanju sredstev za izvajanje založniških programov slovenskih založb, in to ob tako »sijajni« predstavitvi Slovenije na častnem gostovanju v Frankfurtu in v Bologni. Kakšna farsa, kakšno sprenevedanje in kako poceni Nova cesarjeva oblačila!
Najbrž vam ni neznano, gospa ministrica, da je slovensko založništvo, zlasti tisto, ki skrbi za izvirno leposlovje in s tem za ohranjanje in razvoj slovenskega jezika, med tistimi branžami, ki so v času od osamosvojitve slovenske države doživele največ pretresov in so največ izgubile. Spomniva se potem, gospa ministrica, novejših časov. Covida, turbulentnega menjavanja oblasti in s tem zapletanja s postopki na področju javnega financiranja, brez katerega kakovostno založništvo dokazano ne preživi. In oba veva, da so državne subvencije v založništvo minorne v primerjavi z državnimi subvencijami v institucionalno kulturo, kot so denimo gledališča, muzeji in galerije. Subvencije v slovensko založništvo ne presegajo dveh odstotkov celotnega proračuna ministrstva za kulturo, ki znaša okrog tristo milijonov. Spomniva se, gospa ministrica, še vojne v Ukrajini, ki je povzročila gospodarsko krizo, dvig cene nafte, elektrike in osnovnih življenjskih potrebščin, kar v hipu vpliva na nakupovanje knjig prebivalstva. Vse to je skupaj z lansko desetodstotno inflacijo prineslo nove negotovosti in prodaja knjig je po že pregovornem vsakoletnem padanju spet drastično padla in spet moramo založniki, zlasti kakovostnega slovenskega leposlovja, zavihati rokave. Mi in ne ministrstvo za kulturo, ki nam priznava status izvajalcev kulturnih programov v javnem interesu?
Ob vsem naštetem v resnih in zrelih državah politiki staknejo glave in se vprašajo, kaj bi lahko naredili, da zaščitijo tiste, ki za jezik dotične države skrbijo. Tako ravnajo v vseh razvitih demokracijah, za katere vam najbrž ne bo všeč, če vam rečem, da so v tem smislu kakšnih tristo let pred vsemi vami slovenskimi politiki.
Po častnem gostovanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu in Bologni, za katera ste morali iskati dodatna in dodatna sredstva, ker sta bili ti dve gostovanji v tem smislu očitno brezni brez dna, v času, ko naj bi praznovali Svetovni dan knjige, slovensko knjižno polje ni cvetoč travnik, ni dehteč gaj ali bujen gozd, ki bi dajal kisik vsem tistim, ki si prizadevamo za slovensko leposlovje. Nasprotno, gospa ministrica. Slovensko knjižno polje je Požganíca, prostor, ki se ga nadzorovano požge, da se odpravi ničvredno grmičevje, nadležno podrast, plevel in ostale zajedavce, da bi se naredil prostor drugim človeku koristnim kulturam. Mi založniki naj bi se torej po tem, kar ste nam letos naredili vi ali pa Javna agencija za knjigo, kot Feniksi vstali iz pepela in zasijali v neki povsem novi, za nas nedoumljivi podobi? Tako se počutimo slovenski založniki in kmalu se bodo tako počutili tudi slovenski avtorji, saj so mnoge založbe že napovedale krčenje programov in to zlasti na izvirni strani produkcije. Mnogi vsebinsko odlični založniki so napovedali prenehanje poslovanja. Kaj pa drugega, gospa ministrica? Da bi državi založniki ob takem odnosu države do izdajanja slovenskih avtorjev, razvijanja novih domačih avtorskih poetik ter vzgajanju mladih slovenskih avtorjev še naprej dajali potuho, je pač iluzorno! Založbe se bodo usmerile v tuje avtorje, za katere bodo iskale sredstva pri tujih fundacijah in na razpisih Evropske unije. In Slovenija bo, spoštovana gospa ministrica, (p)ostala balkanska deželica knjižnih prevodov, nezrela demokracija, ki se po vseh teh letih članstva v Evropski uniji še vedno ne zna zazreti sama vase, v svojo bit in v svoj jezik, kar bi bil ključni moment zrelosti, ko je neka mlada država članica neke skupnosti tujih držav z nekaj stoletnimi tradicijami.
Zato, spoštovana gospa ministrica, javno apeliram na vas in javno izjavljam, da ne trdim, da so vsi omenjeni problemi zrasli na zelniku vašega mandata in da ne vem, kam je poniknilo približno 300.000 evrov razpisanih sredstev. Ne zanima me, kdo je kam kaj razporejal, nujno pa je, da se slovenskim založbam in s tem slovenskim avtorjem ta sredstva kratkoročno vrnejo, dolgoročno pa, če Slovenija res misli, da je slovenska knjiga temelj slovenske državnosti, naj prične s sistemskimi rešitvami ne le glede višine subvencij v slovensko založništvo, pač pa tudi v dinamiko in način izplačevanja.
Javno zato apeliram na vas tudi, da čimprej sestavite delovno skupino izmed založnikov, predstavnikov ministrstva in predstavnikov Javne agencije za knjigo, da staknemo glave in pričnemo razmišljati, kako ne še dodatno oteževati delo in pogoje slovenskim založbam.
Na vas je, spoštovana gospa ministrica, in vertikalno navzdol tudi na Javni agenciji za knjigo, ali se z založniki želite pogovarjati ali ne. Mi, iskreno rečeno, nimamo več kaj izgubiti. Vse parole o tem, kako se je Slovenija uspešno predstavila vsemu svetu na obeh omenjenih sejmih, so navadni pamfleti, v kolikor se vsi skupaj ne bomo lotili reševanja vseh problemov, ki jih imamo doma.
Kajti šele, ko bo urejen dom, se bo za nas zares zanimal tudi svet.
Orlando Uršič glavni urednik založbe Litera
