Japonska šintoistična boginja sonca se sicer imenuje Amaterasu, a ob Toyotinem priusu 5. generacije sem že ob prvem srečanju dobil asociacijo zlasti na starogrškega boga Apolona. Slednji je med drugim bog sonca, prerokovanja, lokostrelstva, formalnega plesa in upodobitvenih umetnosti. Kaj ima vse to zvezo z japonskim priklopnim hibridom? Z nekaj poetičnega branja med vrsticami je odgovor na dlani.
Novi prius od zunaj deluje futuristično športno. S strani ni nobenega dvoma, da so se oblikovalci zgledovali zlasti po kajli, kar je daleč od kritike. Zelo posrečena je tudi kombinacija v gorčično rumeni barvi, ki se dobro dopolnjuje s črnimi poudarki avtomobila, a jo je treba doplačati 550 evrov. Brezplačno v ponudbi je marine modra, ki je dosti bolj subtilna. Če so znali biti priusi v preteklosti dokaj dolgočasni avtomobili, ki so v posameznih izvedbah še najbolj spominjali na bolj aerodinamične enoprostorce, bi se z novim z veseljem razkazovali tudi tisti, ki ponosa ne črpajo zgolj iz skrbi za okolje ali male porabe bencina.
Športnost avtomobila se kaže tudi v notranjosti. Tokrat to ni nujno pohvala. Postavitev voznikovega zaslona pomeni, da ob pokončni drži za volanom slednji zakriva pogled na števec, kar ni idealno. Rešitev je povečanje naklona sedeža v bolj športno lego, da lahko števec vidiš skozi volan. Odvisno od okusa. Tudi sicer preglednost v avtomobilu ni idealna. Skozi zadnje okno vidiš zelo malo. Pri parkiranju zato na pomoč priskoči zelo kakovostna kamera, ki pa ima vseeno težave ponoči in v deževnem vremenu, kot vse druge. Postavitev gumbov na volanu sprva morda deluje nametana, a je v resnici zelo intuitivna. Pohvalimo lahko tudi fizične gumbe za nastavljanje klime in zračenja. Glavni zaslon potovalnega računalnika ponuja potrebne funkcije in je dovolj pregleden. Odlagalne površine so dokaj razdrobljene. Spraviš lahko veliko stvari, a ne pretirano velikih.
Slednje se zdi skupni imenovalec novega priusa. Gre namreč za avto, ki z uporabnostjo ne prepriča v celoti. Zlasti bi težko rekli, da je družinski avtomobil. Kot prvo je dolg. Kar 4,6 metra. Kljub temu premore vsega 284 litrov prtljažnika. Ob tem ni namenjen prevažanju prikolice, prav tako pa kupci tega avtomobila verjetno ne bodo želeli na streho montirati kovčka. S tem bi namreč izničili eno od glavnih značilnosti avtomobila – sončno elektrarno na strehi. Ta sicer ne bo močno pripomogla k dosegu. Na papirju naj bi sicer parkirana na sončavi na dober dan ustvarila za okoli osem kilometrov dosega. Na sončen zimski slovenski dan je v praksi zbrala za vsega 200 metrov. Je pa v pol leta, kolikor je bil star naš testni model, ustvarila za 123 kilometrov dosega. Ni nič. Vseeno je glavni namen elektrarne napajanje preostalih električnih odjemalcev v avtomobilu, s čimer se ohranja poraba električne baterije zlasti za pogon vozila.
Vožnja z avtomobilom je zabavna in lahkotna hkrati. Prius se cestišča drži kot disciplinirani plesalec in je dovolj odziven tudi za bolj dinamične voznike. S prehitevanjem prav tako ne bi smelo biti težav. Od 0 do 100 km/h zmore potegniti v 6,8 sekunde. S sistemsko močjo 223 konjev (164 kW), sistemskim navorom 208 Nm in najvišjo hitrostjo 177 km/h bo zmogljivosti dovolj za vsako cesto. Tudi v klanec. Baterija hibridnega vozila ima zmogljivost 13,6 kWh, kar zadostuje za okoli 70 kilometrov zmerne vožnje na elektriko. Sicer pa električna pomoč lepo gode porabi avtomobila. Ta je na testu znašala okoli 3,3 litra na 100 kilometrov. Če avtomobil uporabljamo pravilno. Hibridi imajo namreč še vedno veliko hibo, da jim vozniki prevečkrat pozabijo napolniti baterijo. V praksi to pomeni, da so plačali za električne elemente avtomobila, »potrošili« s tem povezane redke surovine, na koncu pa vozijo klasičnega bencinarja. Poraba je večja tudi, če izkoristimo poseben vozni program za polnjenje baterije s porabo goriva. Idealne rezultate dobimo, če skrbimo za polnjenje baterije na električnih polnilnicah. Tu pa se skriva problem. Že tako znajo biti priključni hibridi tečni, ker jih je treba polniti na dva načina (bencin in elektrika). Za povrh pa so se pri Toyoti odločili najvišjo moč polnjenja ustaviti pri 3,3 kW. Odlično za življenjsko dobo baterije. Porazno za živce voznika. S tolikšno močjo se že skromna priusova baterija polni kar štiri ure. Vsekakor gre za avto za lastnike hiš. Po možnosti brez nadstreškov.
Privlačni videz, elegantna vožnja in napredne tehnologije niso zastonj. Za testni model (z opremo premium in v gorčični barvi) je treba odšteti konkretnih 49.250 evrov. Osnovna različica »elegant« stane 41.400 evrov.
