Vrtalni stroj je bil postavljen le nekaj metrov pred kamerami in fotografskimi objektivi. Takoj zatem, ko so na prizorišče prišli še zadnji pomembni gostje, predsednik vlade Robert Golob, ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek in predsednik uprave Družbe za avtoceste David Skornšek, je eden izmed delavcev turškega gradbenega konglomerata Cengiz začel vrtati. Ne v surovo karavanško skalo pač pa v betonsko steno pod utrnjenim obokom.
Vrtanje je trajalo le nekaj deset sekund, ko je vrtalni stroj že prvič prebil skozi podlago in s tem ustvaril manjšo odprtino, ki se je z nadaljnjim prodiranjem večala in večala. Gmote betona so ob tem padale na tla in fin bel prah je napolnil prostor pod obokom. Ko je bila čez tri ali štiri minute izvrtana luknja dovolj velika za človeško postavo in je iz avstrijske strani zavel svež veter, so skozi odprtino, čez padle gmote in preko podzemne mejne črte zakorakali delavci podjetja Swietelsky Tunnelbau. Ti so pred več kot dvema letom izkopali del predora na avstrijski strani meje. V povsem čistih delovnih oblačilih so tako pristopili do Goloba, Bratuškove in Skornška ter jim podali roke. Karavanke so bile končno prebite. Že drugič v zadnjih dveh tednih.
Steno je prebil dinamit, ne stroj
Od zunanjega portala proti notranjosti predora ta čas vodi sprva docela utrjena betonska cesta, ki jo na straneh razdvaja odprtina, po kateri na plano odteka voda. Za cel potok je te vode in prav ta je med gradnjo - preden so jo ukrotili v betonsko strugo - povzročila precej preglavic delavcem in nekaj časovnih zamud. Stene nastajajočega predora sprva obdaja obokan strop in v posameznih stranskih portalih čemijo gradbeni stroji. Proti notranjosti pa postanejo stene vse bolj grobe in po natanko 3,3 kilometrih je bil do danes narejen konec; razmeroma plitek portal z betonom utrjeno steno. Dramatično in obenem slavnostno vzdušje so tik pred prebojem ustvarjali modri reflektorji in po zvočnikih se je slišal prenos slovesnosti izpred predora. Naposled je napovedovalka napovedala preboj in vrtalni stroj je še poslednjič zavrtal v steno in prodrl skoznjo.
A predor Karavanke ni nastal tako. Skalo je pravzaprav prebil dinamit, ne stroj. V skalnato steno, prav tako obrizgano z betonom in prevrtano z vrtinami, so delavci Cengiza zlagoma, vsak dan in večkrat dnevno vstavljali eksplozivne naboje in razstrelivo. Z uporabo časovnih detonatorjev so nato določili zaporedje posameznih eksplozij. Te so si sledile v časovnih intervalih v razmiku okoli 25 milisekund in s tem se je kamnina nadzorovano vdajala eksplozijam. Šele nato so delavci uporabili vrtalni stroj in drugo gradbeno mehanizacijo za vrtanje sider in postavljanje podpornih lokov in armaturnih mrež. Laik bi rekel, da so za tista bolj fina opravila pri kopanju predora uporabljali stroje, težaško delo pa zaupali eksplozivu. Pot skozi karavanško skalo je tako utrlo kakšnih 270 ton eksploziva, medtem ko so 70 metrov zahodneje nemoteno in neprestano vozile vse tiste trume vozil.
Miniranje je gotovo najbolj atraktiven del gradnje predorov. A danes s tem ni več šale, še zlasti ne ob z varnostniki obdanem predsedniku vlade in ministrici za infrastrukturo.
Včasih so to delali drugače
Še tik pred osamosvojitvijo, ko so delavci SCT-ja prodirali skozi zadnje metre prve predorske cevi, smo imeli do razstreliv precej bolj sproščen odnos. Zadnji velik pok, ki je pred dobrimi 34 leti prebil državno mejo globoko pod zemljo, je pripadel tedanji podpredsednici izvršnega sveta občine Jesenice in botri nastajajočega predora Maruši Drolc. V nedeljo, 28. maja 1989 ob 7.15 zjutraj je v roke vzela detonator in ob prigovarjanju cele gruče moških kolegov trikrat previdno obrnila mehanizem ter s četrtim obratom sprožila zadnjo eksplozijo. »Zadnji odstrel na 3434 metrih, nastal je prepih in bager je le še očistil prehod na drugo stran,« je zabeleženo v zgodovinski publikaciji Karavanke. Delavci z obeh stani so se podobno kot danes, a precej manj nadzorovano, razkropili po pravkar razsutem kamenju in se objeli. Tudi predsednik in podpredsednik tedanje jugoslovanske vlade Ante Marković in Janez Zemljarič ter republiški sekretar za promet in zveze Milan Jelenc so iz prve vrste gledali eksplozijo in po preboju strumno stopili na tla avstrijske Koroške. Prvi mož propadlega SCT Ivan Zidar je prav tako prisostvoval zadnji eksploziji in iz predora nato domov za spomin odnesel karavanški kamen.
Predsednik vlade Robert Golob je medtem raje gledal in govori o luči na koncu tunela. »Mislim, da je preboj vsakega tunela poln simbolike, ker je v tunelu noč najtemnejša, in ko se pokaže žarek upanja na drugi strani, je ta tudi najsvetlejši. Naj nam bo to vodilo in potem bo v življenju marsikaj lažje,« je oznanil na meji Slovenije in Avstrije globoko pod zemljo. »Danes je izjemen dan, dan, ki ga praznujemo enkrat na 30 let in zato je prav, da smo danes veseli in ponosni, tudi tako - simbolično,« je dodal. Nedvomno je gradnja vzhodne cevi predora Karavanke je eden pomembnejših infrastrukturnih projektov Darsa zadnjih desetletij.
Preberite še:
Gradnja druge cevi predora Karavanke: Premagovanje gore, drugič
Predor Karavanke: pet mesecev zamude in devetmilijonska podražitev
Še nekaj let po eni cevi
Legenda pravi, da naj bi se pred skoraj 34 leti skozi tedaj na sveže izvrtane Karavanke prvi zapeljal turški državljan. In za njim v naslednjih desetletjih približno 83 milijonov vozil, ki ves čas, neprenehoma še danes vozijo skozi predor. Tudi skozi drugo cev nastajajočega predora Karavanke je v minulih dneh, ko so torej dejansko padle zadnje skale karavanške kamnine, bržkone prvi stopil turški državljan. Povezovanje je rdeča nit tega simboličnega preboja, je tako dejal predsednik uprave Darsa David Skornšek.
»Vesela sem tega simboličnega dejanja preboja druge cevi karavanškega predora,« je stoječa pred izdolbeno luknjo pod zemljo rekla tudi ministrica Bratuškova. »Še dobro leto pa bo ta tunel zaključen in razen tistih začetnih zatikov pri izbiri izvajalca, vsa ostala dela tečejo po načrtu. Ne glede na to pa bomo morali na tisto pravo dvotirnost še neko počakati, ker bomo takoj, ko bo ta predor zaključen, začeli obnavljati tistega starega,« je dodala. Nova cev naj bi bila za promet odprta jeseni naslednje leto. Takrat se bodo začela obnovitvena dela v docela dotrajani zahodni cevi. Leta 2029 naj bi promet končno stekel enosmerno po vsaki od cevi.
