Tisti, ki si jih je zamislil, jih brez dvoma vidi kot dodano vrednost. Jaz panoje, ki na Jakopičevem sprehajališču omejujejo pogled na zelenje, vidim kot motnjo. In sicer resno motnjo nekoga, ki misli, da sprehajališče, kot si ga je zamislil Plečnik, ni dovolj in je treba meščane tudi v parku bombardirati s sporočili. Motnjo, tudi če gre za fotografije arhitekturnih dosežkov ali detajlov slik iz Narodne galerije. Še bolj pa, če na nas na poti proti tivolskemu gradu preži enkrat sproščeno nasmejano, drugič do zob oboroženo slovensko vojaštvo. Ob pogledu nanj se človek zdrzne. Še posebej, če je ne dolgo tega prebral, da sta bila ob božičnem napadu proiranske »skrajne skupine« Kataib Hezbolah na ameriško oporišče Erbil v Iraku tam tudi slovenska vojaka. In če ne more, da ne bi spremljal stopnjevanja napetosti na Bližnjem vzhodu, pri katerih stran, ki ji vojaško in politično pripadamo, niti približno ne deluje kot branik demokratičnih vrednot.
Andrej Rozman Roza (Foto: Dokumentacija Dnevnika)
Čeprav smo v zavezništvu z največjo vojaško silo sveta (in vsemi sosedami, ki imajo kakšne zgodovinske apetite po delih našega ozemlja), na naši strani zmagujejo le...
