Razstavna dvorana NUK je prizorišče razstave Vesna – še vedno mlada, ki so jo pripravili ob sedemdesetletnici slovenske filmske uspešnice. Vesna je bila peti slovenski celovečerni igrani zvočni film in prva slovenska filmska romantična komedija, ki je bila skoraj trideset let najbolj gledana komedija domače izdelave. To je bil tudi prvi slovenski film, ki so ga predvajali v sedmih državah zunaj nekdanje Jugoslavije, sinhroniziran je bil v nemščino in srbohrvaščino. Poseben je bil tudi zato, ker so ustvarjalci uporabili sodobne prijeme trženja filma. Premiera je bila v kinodvorani Union 22. decembra 1953.
Čap in Bor
Film je leta 1953 posnel František Čap, režiser, scenarist in montažer češkega rodu, ki je v slovenski film prinesel posebno estetiko oziroma humanizem – vero v ljudi, brez negativnih likov, s simpatičnimi komičnimi vložki, do te mere, da gledalec kar mora postati dobre volje, ugotavlja avtor razstave Miha Mali, skrbnik filmske zbirke v NUK. To je razvidno tudi iz filmskih kadrov, ki so zdaj na ogled. Režiser Čap je sicer posnel šest slovenskih filmov, od tega tri komedije – poleg Vesne še Ne čakaj na maj (1957) in Naš avto (1962).
Film Vesna je z vidika zgodovine slovenske kinematografije še posebno zanimiv, saj je scenarij zanj napisal partizanski pesnik Matej Bor, na katerega se tokratna razstava še posebej osredotoča. Rokopisna zbirka NUK namreč hrani njegovo bogato zapuščino. Produkcija filmov v času realsocializma in v prvih letih po drugi svetovni vojni je bila ideološko močno zaznamovana in pod političnim nadzorom, ta film pa je predstavljal odmik od tedanje stvarnosti. »Odlično so ga sprejeli gledalci, stroka in tudi politiki – že to, da je bil ob puljskem festivalu, kjer je osvojil občinstvo in prejel zlato areno, predvajan predsedniku Titu, je bilo takrat največje možno priznanje,« je povedal kustos.
»Katera koli publicistična novica omeni, da je Matej Bor napisal scenarij za Vesno, je to zapisano z nekakšnim presenečenjem. A to predvsem pomeni, kako vsestranski ustvarjalec je bil in da je znal pisati tudi po naročilu. Poosebljal je pravovernega komunista, levičarja, predvsem pa partizana, ki je pisal bodrilne verze, potem pa se je spravil delat nekaj, kar ni sodilo v doktrino komunistične ustvarjalnosti. Dotaknil se je celo buržoaznih, skorajda malomeščanskih elementov; vsaj tako so se takrat izražali,« povzema Miha Mali.
Filmska uspešnica
To je tudi Borov edini scenarij, ki ga je napisal in je dostopen v javnih knjižnicah. Gre za edino kopijo, original se je izgubil, hrani pa jo Splošna knjižnica Ivana Potrča Ptuj. Medtem ko NUK razpolaga z drugim gradivom, povezanim s scenarijem, denimo z anketo, ki jo je Bor opravil pred snemanjem med slovenskimi srednješolci in profesorji; zanimalo ga je, ali se film dejansko dotika duha njihove generacije. Menda je bilo veliko odzivov negativnih v smislu, da je zgodba nevredna socialistične mladine, da ne odraža realnega stanja ter da sili v naivnost, bidermajerstvo. »Ko pa je bil film posnet, se je izkazalo, da so ljudje vendarle navdušeni. Zgodba filma Vesna je v bistvu zgodba o grdem račku, ki je postal čudovit labod.«
Scenarij je napisan na roko, z zelo lepo pisavo, a ne gre za Borov rokopis. Očitno ga je prepisal nekdo iz podjetja Triglav film, ki je prevzelo produkcijo filma, prepis pa se je potem razmnožil za potrebe filmske ekipe. »Direktor Triglava Branimir Tuma je bil na srečo tako pogumen, da je verjel v film, Čapova snemalna knjiga pa je bila po anketi očiščena nekaterih stranskih likov,« ugotavlja avtor razstave.
Pravi še, da nihče ni vedel, kako bo film sprejela javnost. Ampak že v prvih terminih predvajanja si je film ogledalo 95.000 gledalcev. Igralci so šli na promocijske turneje povsod tja, kamor so potovali filmski koluti. Imeli so sprejeme in gala večerje, pri čemer je šlo za nekakšen kulturni fenomen, kjer so se tudi novinarji učili, kako poročati s takih glamuroznih dogodkov. »Igralci so bili mladi, fotogenični, postali so prave filmske zvezde. Igralci v Štigličevem filmu Na svoji zemlji še niso bili predstavljeni na tak način. Prvič je imela tudi podoba Ljubljane, po kateri so takrat vozili še tramvaji, vlogo v slovenskem filmu. Filme so v Ljubljani sicer snemali že prej, vendar v interierjih,« je še povedal kustos.
Razstava je postavljena v »črno kocko«, ki je nekakšna reminiscenca na zatemnjeno kinodvorano in tempeljsko izkušnjo, ki jo doživijo obiskovalci z ogledom filma. Gradivo za razstavo so prispevali NUK, Slovenska kinoteka in Knjižnica Ivana Potrča Ptuj.