Sonja Lokar ni od včeraj in ni intuitivna feministka. Njena biografija po diplomi iz francoščine in sociologije leta 1971 je vztrajno korakanje skozi raziskovalne in politične institucije, od Inštituta za narodnostna vprašanja v 70. letih do mladinske organizacije ZSMS in Marksističnega centra CK ZKS v 80. letih pa vse do SDP, ki je zrasla iz zveze komunistov (ZKS), in do današnje SD. Bila je tudi članica slovenske delegacije, ki je januarja 1990 protestno zapustila zadnji kongres Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ). Tega leta je bila tudi izvoljena za poslanko na prvih večstrankarskih volitvah.
Ženski forum
V prvem mandatu slovenskega parlamenta je Sonja Lokar vodila komisijo za delo, družino in socialne zadeve, komisijo za žensko politiko pa Metka Mencin iz ZSMS – Liberalne stranke. Ta stranka je izhajala iz civilnodružbenih gibanj 80. let in je feminizem že razumela na presečišču aktivizma, teorije in politike. Skupaj z drugimi naprednimi strankami je podprla in soorganizirala civilnodružbeno pobudo za demonstracije za ohranitev 55. člena ustave RS, ki zagotavlja pravico do splava, in člen je z večino glasov v parlamentu v ustavi tudi ostal. Pomen ohranitve tega člena je očiten vse do danes, ko mu skrajna desnica iz NSi in SDS ter Cerkev še vedno besno oporekata. Sonja Lokar je bila že v času SFRJ soorganizatorka mirovnega ženskega gibanja, ki je že zelo zgodaj detektiralo prevladujočo težnjo po »urejanju stvari po moško« in se trudilo preprečiti izbruh oboroženega konflikta na tleh takratne države; to gibanje je pozneje preraslo v mrežo ženskih organizacij, ki so pomagale žrtvam vojne. Leta 1990 je ustanovila Ženski forum SDP, prvo slovensko žensko politično frakcijo, ki jo je vodila do leta 2000. Forumu je v sodelovanju z naprednim delom družbe med drugim uspelo preprečiti uvajanje verouka v javne šole, privatizacijo otroških vrtcev in podaljšanje porodniškega dopusta na tri leta, ki bi ženske pahnilo v še večjo neenakost. V letih mednarodnega delovanja si je tudi na globalni ravni, od Maroka, Tunizije, Egipta, Alžirije do Iraka, Pakistana, Hongkonga, prizadevala za boj proti nasilju, diskriminaciji, neenakosti.
Moškocentrična politika
Zastopanost žensk v politiki je rdeča nit njenega delovanja, stanje pa skrb vzbujajoče: »Zavedamo se, da ženske še vedno dejansko nimamo zagotovljene enake pasivne volilne pravice. Zakon nam ne jamči enakosti pri razvrščanju na kandidatne liste, saj ni predpisana zadrga (po spolu), nimamo zagotovljene polovice mest na listah, ampak samo 40-odstotni delež, v volilni kampanji nimamo zagotovljene enake aktivne prisotnosti na javnih dogodkih kot naši moški kolegi, pa tudi v političnih razpravah in soočenjih v medijih ne. Bolj smo izpostavljene sovražnemu in seksističnemu govoru, v temah evropske volilne kampanje pa neenakosti med spoloma niso niti omenjene.«
Sonja Lokar je po svoji biografiji in pripadnosti stranki SD vendarle »politična žival« vse do danes. Leta 2008 je na novinarsko vprašanje, ali se namerava udeležiti parlamentarnih volitev, povedala: »Seveda, a kako realna je ta ambicija, je vprašanje, ki ga morate zastaviti vodstvu moje stranke.« Ob nedavni aferi z nakupom stavbe za novo sodišče pa je prepričana: »V stranki SD se bomo pogovorili in iz krize izšli še močnejši.« Njeno prehajanje med politiko in civilno družbo zato ni brez pasti: temeljno razumevanje pojma nevladne organizacije pomeni, da imajo te sicer različna politična stališča, a morajo biti povsem neodvisne od političnih strank, ki so (ali želijo biti) del oblasti in do katerih morajo NVO gojiti apriorno ekvidistanco.
Vročekrvne feministke nikar!
Lani se je v Dnevniku dotaknila prav te teme: »Kakor koli namreč analiziramo proces odpravljanja spolne neenakosti v naši družbi v postsocializmu, ne moremo spregledati, da inovacije v političnih agendah, pobude za oblikovanje novih institucij, celo predlogi za strokovne rešitve in politike, kadar so uspeli, niso zrasli na zelniku političnih strank, v klopeh DZ ali ministrskih pisarnah, ampak so nastajali v tako imenovani feministični civilni družbi.« V zapisu je razkrila tudi mimikrijo politikov, ko gre za žensko enakost: »Postsocialistična Slovenija v izvoljeni politiki ni nikoli imela dragocenega moškega zaveznika formata španskega socialističnega predsednika vlade, političarke pa so v strankah pogosto ostale zgolj pomožne zbiralke glasov v predvolilnih kampanjah v času, ko je stranka v opoziciji, in nadloga, ki zahteva nemogoče, če se stranka prebije v koalicijo. Moškocentrična vodstva strank so tudi vedno skrbno pazila, da se ne bi do kakega koščka dejanske politične moči dokopala kaka vročekrvna feministična aktivistka, če pa se je to po nesreči le zgodilo, politično ni preživela vidnega upora strankarskemu političnemu vodstvu. Izvoljene političarke so bile neprecenljive le, če so si upale in so znale modro dokončati, kar se je sprožilo v civilni družbi.«
