Ko so v palači Smučarske zveze Slovenije (SZS) v Podutiku v Ljubljani sestavljali seznam najbolj nadarjenih 12 skakalcev v otroških kategorijah za dolgoročni projekt olimpijskih iger v Sočiju 2014, Petra Prevca ni bilo na njem. Pri 14 letih je bil povprečen pionir, a klubski trener v Triglavu Jani Grilc ni obupal, saj je v njem videl neverjetno mehkobo in občutek za letenje. Od povprečnega pionirja je hitro postal vodilni v generaciji in bil boljši tudi od dve leti starejših fantov. Zaradi bliskovitega razvoja v pičlih treh letih je že pri 17 letih dobil priložnost na tekmovanjih najvišjega ranga in takoj opozoril na izjemno nadarjenost.
V svetovnem pokalu je debitiral decembra 2009 v Lillehammerju in že na premierni tekmi osvojil točke. Konec januarja 2010 je postal mladinski svetovni podprvak, štirinajst dni pozneje pa presenetil še na olimpijskih igrah v Vancouvru, kjer je skočil na sedmo mesto na srednji skakalnici. Dvomov ni bilo, da ima Slovenija izjemnega športnega talenta. Le komunikacije z mediji še ni obvladal, saj je bil enako redkobeseden, kot je bila letos ob prvih zmagah njegova sestra Nika. A njegove misli so v pogovorih z novinarji hitro postale iskrive, čeprav so bili stavki kratki, a jedrnati.
Vzpon ni bil premočrten
Njegov vzpon na svetovni vrh, ki je tesno povezan z Goranom Janusom v selektorski vlogi, ni bil premočrten. Medtem ko so ga zbadali, da ne more skočiti na oder za zmagovalce, je ostal potrpežljiv in vztrajen. Ko je bilo le vprašanje časa, kdaj bo skočil na stopničke, ga je ustavila poškodba. Na poletih v Oberstdorfu, kjer je poletel 222,5 metra, je v močnem sneženju padel in si strgal vezi v levi rami, zato je sezono končal predčasno in ostal brez nastopa na svetovnem prvenstvu v poletih leta 2012 v Vikersundu (prvak je postal Robert Kranjec), kjer bi bil glede na formo med favoriti za kolajno.
Poškodba ga je naredila še močnejšega. Kolajni na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju februarja 2013 v Val di Fiemme je osvojil prej, kot je skočil na stopničke v svetovnem pokalu – marca 2013 na finalu sezone v Planici. S tem je dobil zalet za naslednje tri sanjske sezone, ko je kot za stavo podiral tudi rekorde. V olimpijski sezoni 2014 je dosegel prvo zmago v svetovnem pokalu (Kulm), osvojil dve kolajni na olimpijskih igrah v Sočiju in svetovni pokal končal na drugem mestu v skupnem seštevku. Čeprav je v sezoni 2015 postal prvi človek, ki je na smučeh z nepozabno predstavo poletel četrt kilometra (250 metrov v Vikersundu) in bil svetovni rekorder zgolj 24 ur, si jo bodo vsi zapomnili po drami na finalu v Planici, ko je ostal brez velikega kristalnega globusa. Na zadnji tekmi zime je zasedel drugo mesto za Jurijem Tepešem, kar je pomenilo, da sta imela z Nemcem Severinom Freundom enako število točk, 1729, a je Bavarec odnesel veliki globus, ker je imel več zmag (9), Prevc pa tri. Potreboval je kar pol ure, da se je ohladil, preden ga je tiskovni predstavnik in njegov zaupnik Tomi Trbovc pripeljal pred medije, kjer je izpostavil, da je točko za globus zapravil že pred finalom v štiri mesece dolgi sezoni.
»Ko bom dovolj dober, bo prišel dan, ko bom dvignil globus,« je pripomnil, ko je zapuščal novinarsko središče. Iz razočaranja je očitno črpal energijo in še bolj trdo treniral za naslednjo sanjsko sezono, v kateri je osvojil vse možne lovorike (zlati orel, svetovni prvak v poletih, veliki globus in mali za polete) in postavil rekorde za eno sezono svetovnega pokala, ki veljajo še danes (15 zmag, 22 uvrstitev na oder za zmagovalce, 2303 točke). Na skakalnicah je prekipeval od samozavesti, njegove odlike so bile psihična trdnost, hladnokrvnost in šampionska miselnost. Ker je bil do sebe izjemno zahteven, je enak profesionalen odnos zahteval od vseh okrog sebe. Imel je sloves tekmovalca za velike tekme, pred katerim je trepetala konkurenca in mu zavidala mirne reakcije v zračnih bitkah, ki so bile včasih prave živčne vojne. Težje ko so bile razmere, močneje ko je pihal veter v hrbet, bolje se je počutil, saj je vedel, da lahko unovči izjemno fizično in psihično pripravljenost. Ob zmagah je deloval, kot da je za njim le še en delovni dan v pisarni. To je bilo leto, ko je v Sloveniji vladala prava prevčemanija, saj je združil vso državo. Navijači so množično romali na tekme po svetu in v Planico, kjer jih je bilo v štirih dneh 111.000, vpis otrok v skakalne klube pa je bil tako množičen, da je zmanjkovalo trenerjev, dresov, smuči ...
Po razhodu z Janusom Slovenijo vodil do štirih ekipnih kolajn
Po sanjski sezoni 2016 se je krivulja uspehov obrnila navzdol, kar je povezano tudi s padcem na uvodni tekmi sezone v Ruki, a je vseeno osvojil tretje mesto. Potem ko se je po spodleteli olimpijski sezoni 2018 razšel s tvorcem svojih uspehov, selektorjem Goranom Janusom, je imel vse večje težave z gležnjem, zato je moral v treh mesecih kar dvakrat na operacijo. A uspehov še ni bilo konec, saj je kot kapetan vodil Slovenijo do štirih ekipnih kolajn, tudi zlate olimpijske na tekmi mešanih ekip v Pekingu 2022, s katero je izpolnil svoje sanje, zato je bilo olajšanje veliko. Bronasta med posamezniki se mu je na Kitajskem izmuznila za pol točke zaradi preslabih ocen sodnikov. Čeprav je lani na svetovnem prvenstvu v Planici grdo padel, se je uspešno vrnil in ekipo vodil do naslova svetovnega prvaka na poletih na Kulmu, kjer so vsi ostali brez besed, ko jim je sporočil svojo odločitev o koncu kariere. Kot kapetan – v tej vlogi je užival – je najbolj ponosen, da je okrog sebe zbral ekipo, ki je najboljša na svetu. Poskrbel je za zmagovalno miselnost, da so razočarani, če ne osvojijo zlate kolajne.
Čeprav je imel vso plodno kariero status zvezdnika, veliko karizmo in je bil ljubljenec ljudskih množic, je bil vseskozi z nogami trdno na tleh. Temelji njegove športne eksplozije so bili v kleni vzgoji v družini s petimi otroki, kjer so vsi zasvojeni s smučarskimi skoki, zato staršema ni bilo težko voziti otrok na treninge v 30 kilometrov oddaljeni Kranj. V najstarejšem bratu Petru skakalci Cene in Domen ter Nika niso imeli le športnega, ampak tudi življenjskega vzornika, saj ga slava in denar nista pokvarila, zato mu ni bilo težko v gozdu šest ur sekati drv, da jih pozimi ni zeblo. Z njegovim odhodom bo nastala velika vrzel, a glede na izkušnje bi lahko postal športni direktor reprezentanc – Zlatko Zahović slovenskih smučarskih skokov.
