Srbski predsednik Aleksandar Vučić je šele dobre tri mesece po veliki zmagi svoje Srbske napredne stranke (SNS) na parlamentarnih volitvah sporočil ime uradnega mandatarja nove srbske vlade in bodočega predsednika vlade. Vučićeva desna roka na tem položaju v naslednjih letih bo 49-letni Miloš Vučević, dosedanji podpredsednik vlade in obrambni minister, od maja 2023 tudi predsednik SNS, zaradi česar se zdi, da bi moral biti njegov položaj predsednika vlade toliko močnejši.
Njegova politična in poklicna kariera je dolgo časa potekala v senci očeta Zorana (1939–2021), znanega odvetnika, ki je bil po rodu iz Črne gore, iz okolice Podgorice. Leta 1971 je odprl odvetniško pisarno v Novem Sadu, ki se je osredotočala na gospodarsko in kazensko pravo. Zagrebški Jutarnji list celo trdi, da je Miloš po očetovi zaslugi leta 1999 končal pravno fakulteto v Novem Sadu, na kateri je imel povprečno oceno 8,84. Predvsem je nenavadno, da Miloš kot najstnik na gimnazijo ni hodil v Novem Sadu, ampak v Bačkem Petrovcu, in sicer na gimnazijo tamkajšnje slovaške manjšine, kamor naj bi se lahko vpisal samo zato, ker je obstajala srbska kvota. Kakorkoli že, po koncu študija se je zaposlil v očetovi odvetniški pisarni. To je bil čas, ko je njegov oče – kot skrajni desničar in tesen sodelavec zloglasnega Vojislava Šešlja – uspešno deloval tudi v politiki, v letih 2004–2008 je tako opravljal funkcijo predsednika mestne skupščine Novi Sad. Ko pa je leta 2008 prišlo do razcepa, se je Miloš priključil Tomislavu Nikoliću in Aleksandru Vučiću oziroma njuni novoustanovljeni Srbski napredni stranki. Ob smrti očeta leta 2021 mu je na družbenem omrežju Meta namenil te besede: »Moj oče, Zoran Vučević, je danes preminil, z njim pa je odšel v večnost del mene. V resnici nikoli nismo dovolj odrasli in pripravljeni, da izgubimo starše. Oče, oprosti mi, kot očetje oprostijo sinovom, vse se je zgodilo nenadoma in nisem ti utegnil še enkrat reči, kako te imam rad. Počivaj v miru, dragi moj Zoko.«
Vzpon s položaja župana Novega Sada
Že ob očetovi smrti so mnogi v Milošu videli bodočega premierja. Vučevićev vzpon se je namreč zgodil v letih 2012–2022, ko je bil župan Novega Sada. Že tedaj, ko je bil njegov oče Zoran še vedno vpliven, si je pridobil Vučićevo zaupanje, predvsem tako, da mu je bil lojalen in poslušen. Med drugim je imel posluh za posle njegovega brata Andreja Vučića, ki je tajkun, in njegove prijatelje. Mnogi Novosadčani Vučeviću tako zamerijo, da je kot župan pri urbanističnih načrtih upošteval predvsem interese zasebnega kapitala, v škodo javnega interesa. Proti njegovemu projektu »Novi Sad na vodi« so protestirali aktivisti nevladnih organizacij in se spopadali s policijo. Vendar je v desetih letih z novimi investicijami omogočil nastanek več kot 10.000 novih delovnih mest, po trditvah SNS celo 40.000, kar bi bilo izjemno veliko za mesto, ki je veliko kot Ljubljana. Sam Vučić pa naj bi si v teh letih pridobil številne nepremičnine, ki jih nima zapisanih na svoje ime.
Ko je jeseni 2022 prišel v vlado, je poleg finančnega ministra Siniše Malija, ki je obtožen plagiatorstva pri pisanju doktorata, in premierke Ane Brnabić, ki bo v Vučićevem režimu kot predsednica skupščine še naprej imela pomembno vlogo, postal eden najpomembnejših Vučićevih sodelavcev. Po parlamentarnih volitvah 17. decembra 2023, ko je SNS dobila 48 odstotkov glasov in 129 od 250 poslancev, je ob vseh ugibanjih, kdo bo premier, veljal za glavnega favorita. Najbrž bo nova vlada znova sestavila koalicijo s socialisti pokojnega Slobodana Miloševića. Tudi pri imenovanju ministrov bo imel glavno besedo Vučić, a ne gre podcenjevati bojev, ki bodo glede tega potekali med klani in interesnimi skupinami znotraj SNS. V teh frakcijskih bojih za ministrske položaje ne gre toliko za ideološka in geopolitična vprašanja.
Ostaja nepoboljšljiv nacionalist
Sam Vučević ostaja nepoboljšljiv nacionalist. Še lani poleti je dejal, da ne more razumeti Srbov, ki letujejo na Hrvaškem, zlasti tistih ne, ki so tam ob obletnici vojaške operacije Nevihta: »Precej grdo je, da si Srb in letuješ na Jadranskem morju na Hrvaškem, ko oni slavijo zmago in izgon Srbov.« Glede črnogorskega in makedonskega priznanja neodvisnosti Kosova (že leta 2008) pa je celo izjavil: »To, da so podprli Kosovo kot neodvisno državo, se jim bo še maščevalo, kot se je Ukrajini.« Mnogi so te besede razumeli tako, da južnima sosedama grozi z vojno.
Vsekakor Vučević ni prozahodni politik, zato nekateri analitiki od Vučića pričakujejo, da bo zdaj v vlado vključil nekaj pomembnih prozahodnih politikov, kot je denimo 40-letni veleposlanik v ZDA Marko Đurić, ki je po materi Jud in je bil poleg 52-letnega Siniše Malija tudi eden od kandidatov za premierja. Vučić nekako po zgledu Titove Jugoslavije nadaljuje tradicijo lovljenja ravnotežja med Vzhodom in Zahodom.
Zunanjo politiko Srbije vsekakor vodi Vučić, odvisna pa naj bi bila tudi od statusa Kosova in interesov vladajoče elite. V gospodarski in finančni politiki se na primer Vučić opira na Sinišo Malija. Vsi zdaj menijo, da bo Vučević, kot je bila Brnabićeva, povsem lojalen in poslušen Vučiću, torej ne bo vodil neke svoje politike. Vučićeva vladavina je namreč narobe svet, saj je položaj srbskega premierja na neki način protokolaren in simboličen, torej brez realne moči. Po srbski ustavi, ki daje predsedniku države podobne pristojnosti, kot jih ima ta v Sloveniji, pa bi tak položaj moral imeti Vučić kot predsednik države. Vučić, ki je tako dejanski premier, ima vse niti v svojih rokah, vedno ima zadnjo besedo. Predsednik vlade pa mu pride prav pri tem, da javnosti prvi predstavi neko njegovo novo idejo, tako da lahko počaka na odzive in preveri, ali naj jo uresniči, ali pa naj jo kot moder državnik pokroviteljsko zavrne. Premier lahko postane tudi strelovod, grešni kozel za napake Vučićevega režima.
Tako se zdi, da se z novim premierjem v srbski politiki prav nič ne spreminja. Vendar bi lahko Vučević na čelu vlade v Vučićevem režimu ustvaril novo dinamiko oziroma bo ta najbrž posledica odsotnosti Ane Brnabić. Vsekakor jo bo težko dohajal v njeni inteligenci, kulturi, izjemni sposobnosti komuniciranja s tujino, pa tudi v njeni odločni drži do domače opozicije, tako liberalne kot skrajno desne. A oba sta lahko postala predsednika vlade samo zaradi svoje velike lojalnosti do Vučića.
