Končni rezultat strankarskega načina določanja vodstva države (ali občine) je, da stranko (njeno politiko) predstavlja zgolj njeno vodstvo, ne pa ljudje. Ljudje, pristaši stranke, so dejansko ovce, ki se morajo obnašati tako, kakor zahteva vodstvo stranke. Ergo: politične stranke ne predstavljajo ljudi. Torej države ne vodijo ljudje, ampak »centralni komiteji« političnih strank. Torej nimamo demokracije, ampak strankokracijo, država pa je postala talka vodstev političnih strank.
In naprej: četudi z večino, so s strani skupinskih vladajočih organov (vlade ali parlamenta) sprejete lahko napačne odločitve. Večina je lahko le en glas (recimo 41 proti 40). Torej odloča en človek. Tako je domnevno skupinsko odločanje zgolj pesek v oči ljudstvu. Še več: ker je ta odločitev proglašena kot odločitev izvoljenega skupinskega telesa, je individualna odgovornost zamegljena in izgubljena. In nenadoma nihče za nič ni odgovoren. Je potem čudno, da trajajo postopki ugotavljanja akterjev dolgoročno škodljivih odločitev tako dolgo (ker se to ugotavlja spet skupinsko, tu pa itak vlada zgolj povprečni razum).
Če natanko analizirate koncept demokracije (zmaga tisti predlog, ki ga zagovarja več ljudi), je tudi to oblika zakona moči (zakona divjega zahoda). Diktatura večine nad manjšino. Zmagati bi moral predlog, ki je bolj razumen od drugih, pa četudi ga zagovarja en sam človek. Če trdimo, da je človek razumno bitje (za razliko od živali), mora zmagati najrazumnejši predlog (ne pa tisti, ki ga zagovarjajo številčnejši, torej močnejši). Seveda izziv: kdo pa bo odločil, da gre za najbolj razumen predlog. Odgovor pa je, da tisti, ki se zna postaviti tudi v čevlje drugega, ki ima torej zadostno mero empatije. Kako pa se odobravajo strokovni članki, patenti in inovacije, ki sicer presegajo povprečni razum?
V čem je torej taka demokracija boljša od monarhije? Ali od vladavine ene politične stranke? Prej je ena pulila denar iz žepov davkoplačevalcev, zdaj jih to dela sedem (ali kolikor jih je v parlamentu).
Kljub temu naj bi bilo nesprejemljivo razmišljati, kako omejiti samopašnost političnih strank, in omogočiti ljudem tisto, kar demokracija izvorno pomeni. Torej, kako omejiti oblast po kvazi predstavnikih ljudi. Zgrešeno je, če ljudje volijo svoje predstavnike vnaprej. V kolikšni meri pa vedo, kdo ali katera stranka bi ponudila dobrega voditelja? Ali to komu piše na čelu? Zato sem že večkrat predlagal: tako kot se katerega koli vodilnega v podjetju določi po nekem strogem testu ali izpitu, tako se izbere tudi voditelja države ali občine (skratka po relevantnih kriterijih). Po 60 do največ 100 dneh pa so obvezne volitve, kjer ljudje tega vodjo potrdijo ali sklatijo z oblasti. To sem imenoval sistem povolitev. Ker bodo tako ljudje v praksi (na svoji koži) začutili, kakšen je ta voditelj, hkrati pa je celo teh sto dni prekratek čas, da bi ta človek naredil preveliko škodo državi ali občini. Nekakšno poskusno obdobje torej (ko se nekatere odločitve lahko sprejemajo samo pogojno, zlasti v odnosu do drugih držav). Na ta način bomo zagotovili, da bo ta voditelj naredil čim manj škode (ne pa, da na veliko izumljamo dopolnitve sistema zdajšnjih volitev). Kdo bi bil dober voditelj, bi ugotovilo strokovno nepolitično telo (ne pa politična stranka).
Je torej bolje voditelj, določen po rojstvu (monarh), imenovan po volji izvoljene zmagovalne politične stranke glede na njene strankarske obljube, ali izbran glede na strokovno ugotovljeno primernost in (ne)potrjen na povolitvah?
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana