Zatočišče za disko glasbo je postala Evropa, ki je pa na zvok vplivala že skozi drugo polovico 70-ih let preko prispevkov Giorgia Moroderja in njegove varovanke Donne Summer oziroma delovanje zasedb, kot so bile Boney M ali Silver Convention. Slednji so bili sploh vzor, domislil se jih je pa Silvester Levay, komponist iz Subotice, ki se je leta 1972 preselil v München, tamkaj ustanovil projektno zasedbo, ki jo je sestavil iz spremljevalnih vokalistk, ki so delovale v studiih, zaradi česar vokali na posnetkih niso istovetni s pevkami, ki so skladbe predstavljale javno in so znane po imenih in obrazih. Levay je leta 1975 prišel ven s skladbo Fly Robin Fly, nekaj zatem pa tudi z Get Up And Boogie, ki sta bili obe uspešni tudi v ZDA. Za prvo je prejel nagrado Grammy. Na ta način se je disko žanr pokazal kot najhvaležnejši obvod za evropske ne anglo saksonske producente, da so se lahko uveljavili tudi v ZDA, kar je bilo v siceršnji pop glasbi praktično neizvedljivo, saj je bila igra trdno v rokah bodisi Američanov ali Angležev.
Diskoteke kot talilnice
Eurodisko je bil izpeljava europop glasbe, kakršna je v zgodnjih sedemdesetih zacvetela po Evropi in katere bistven del je bil nederpop, nizozemska produkcija z značilnimi skladbami kot Una Paloma Blanca zasedbe George Baker Selection iz leta 1975. A ultimativen primer europopa in prelomna skladba, ki je žanr uveljavila, je bila skladba Waterloo, s katero je zasedba ABBA leta 1974 osvojila tekmovanje za evrovizijsko popevko. Europop se je mešal z diskom, talilnice so bile pa številne diskoteke po Evrope, vključno z Jugoslavijo in Slovenijo.
V minulih dneh se je od sveta poslovil arhitekt Janez Lajovic, ki je ob stavbi, zaradi katere je te dni na udaru aktualna slovenska pravosodna ministrica, leta 1962 v Kranjski Gori zasnoval tudi hotel Prisank, v katerem je pa deloval tudi razvpiti disko klub. Prav tako v drugih kranjsko gorskih hotelih Larix (1971), Kompas (1974) kot Alpina. V vseh so bile diskoteke, prevladujoč ples je bila pa hustle ali disko hustle, ki se je plesal v parih, kar je bilo drugače od samostojnega plesanja, ki je bilo značilno za prvo fazo ameriškega diska.
Zasedba ABBA je v disko trend dokončno stopila s skladbo Dancing Queen iz leta 1976, ki je obenem njihovo edino prvo mesto na ameriških lestvicah, do prestopa v 80. leta so pa Švedi navrgli vsaj še vsaj dve ultimativno disko uspešnici kot Voules Vous ali Gimme, Gimme, Gimme (A man after midnight). Vendar pa so bili ABBA zasedba, ki je delovala kot band, kar v evropski in siceršnji disko produkciji ni bilo pravilo. Prej obratno. Na način Silver Convention ali Boney M so glasbo ustvarjali producenti, ki so za javne izvajalce praviloma našli všečne državljanke ženskega spola, tudi brez prejšnjih glasbenih izkušenj in nemalokrat z minimalnimi pevskimi kapacitetami, česar se pa spet niso domislili pni, ampak zadeva korenini v francoskem Ye-Ye žanru iz 60 let. Tipičen primer je skladba Je t'aime... moi non plus iz leta 1969, v kateri je zaslovela Jane Birkin, Angležinja, ki je bila v osnovi igralka, iz Ye-Ye zakladnice so pa številni drugi manj uspešni pop poskusi francoskih manekenk in igralk na čelu z Brigitte Bardot.
Prelevil se je v eurodance
Tovrstno vzorčne evropske disko uspešnice so še Yes Sir I Can Boogie dua Baccara iz leta 1977, ki sta ga sestavljali flamenko plesalki, ki ju je producent opazil na hotelski terasi med letovanjem na Kanarskih otokih ali »cingl-cangl« poskočnice na »four on floor« ritmično podlago, kot so bile skladbe You're The Greatest Lover, Trojan Horse ali Cassanova nizozemskega ženskega tria LUV, ki so jih nanizale med leti 1978 in 1979. LUV veljajo za prvo evropsko projektno ustvarjeno dekliško skupino iz članic, ki so bile prej spremljevalna pevka, plesalka in tajnica, razpadle so pa po treh letih delovanja oziroma po po sedmih milijonih prodanih nosilcih zvoka, s čimer so si ob svojem času prislužile naslov najbolj uspešnega nizozemskega izvoznega produkta.
Podobni projekti so bili še Francozinja Amanda Lear, v 60. letih model in muza Salvadorja Dalija kot Helmuta Newtona, med drugim pa dekle Micka Jonesa, Davida Bowiea ali Briana Ferrya, ki se jo je obenem držala enigma domnevno transrodne osebe. Omembe vreden je tudi nemški trio Arabesque iz katerega je izšla Sandra, disko zvezda sredine 80.ih, francoski producentski projekt Ottawan z uspešnicama D.I.S.C.O. iz 1979 in Hands Up iz leta 1981 ali nemška zasedba Dschinghis Khan, z napevom Moscow iz časa olimpijskih iger v Moskvi leta 1980, ki je bil pa v Sovjetski zvezi prepovedan kot antisovjetski.
Značilnost europopa kot eurodiska je bila, da je šlo za produkcijo, ki je vrhove lestvic krojila izključno v Evropi, s poudarkom na Beneluxu in Skandinaviji, prav tako v Kanadi in Argentini, medtem ko jih trg v ZDA kot tudi v Angliji praviloma ni pripuščal, četudi so si izvajalci dajali anglosaksonska imena. Kot na primer Francozinja Rose Podwoyni alias Rose Laurens, ki je leta 1982 enkratno uspela s skladbo Africa.
V Evropi se je disco glasba v dobršni meri elektronizirala, krenila v smeri synth popa, katerega predstavniki so bili spet Nemci kot Alphaville ali Modern talking. Elektronskost je bila tudi značilnost italo – disca, s predstavniki kot so bili Umberto Tozzi s skladbo Gloria, Ryan Paris z Dolce vito, duo Righera s skladbama Vamos a la playa in No tengo dinero, Tarzan Boy producentske zasedbe Baltimora, Call Me pevke Ivane Spagne ali Boys od razvpite Sabrine, neposredne rivalke Samanthe Fox in njene Touch Me. A to so bili že zadnji zdihljaji žanra, ki se je v 90. letih prelevil v eurodance, kjer je bil »four on floor« princip bobnanja oziroma udarec bas bobna na vsako prvo dobo še bolj poudarjen, saj ni šlo več za žive bobnarje, ampak so za ritem skrbele ritem mašine. Te so produkcijo dokončno naredile globalno enako.
