Rojena Zrečanka razloži, da je bil vse leto odziv na njeno kandidaturo zelo dober. »Prepoznane so bile moja strokovnost, izkušnje, ideje za izboljšave, predanost sodišču. Ampak v naši geografski skupini je bilo pet zelo dobrih kandidatov za dve mesti, med njimi dve bivši sodnici ESČP in generalni tožilec Estonije, tako da je bilo težko napovedovati kar koli. Volitve so vedno zelo nepredvidljive, postopek je kompleksen. Mogoče sem celo bolj zadovoljna, da sem bila izvoljena v kasnejših krogih, ko geografske omejitve niso več veljale in so lahko države glasovale za kogar koli, pa se je večina držav odločila glas zaupati Sloveniji,« razmišlja in opozarja na res veliko delo, ki so ga opravili tudi naši diplomati in najvišji državni predstavniki.
Hohlerjeva je uveljavljena strokovnjakinja za mednarodno kazensko pravo z dolgoletnimi izkušnjami v mednarodnem kazenskem pravosodju in na MKS, kjer je bila zadnjih osem let tožilka in članica prizivnega odbora. Bila je vodilna tožilka v primeru Tožilstvo proti Dominiku Ongwenu, poveljniku skrajne ugandske skupine Gospodova uporniška vojska. Predlani je bil obsojen na 25 let zapora zaradi 61 kaznivih dejanj s področja zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov v Ugandi med letoma 2002 in 2005. Pravi, da je tožilsko delo opravljala s ponosom. Ta izkušnja kot tudi izkušnja dela v obrambi bosta pripomogli h kakovosti njenega sodniškega dela, je prepričana.
Ko je naredila pravosodni izpit, se je za dobro leto in pol zaposlila v ljubljanski Odvetniški pisarni Kozinc in partnerji. »Kot odvetniška kandidatka je pokrivala vsa področja, tako je pač v majhnih pisarnah,« pravi odvetnik Miha Kozinc in dodaja, da so v njej že takoj videli potencial. A jo je nato zvabilo Kosovo; v misiji EU za pravno državo na Kosovu je bila pravna svetovalka, kar je bila pomembna izkušnja. »Delala sem z mednarodnimi sodniki in sodnicami in to 'in the field' – tam, kjer so bila preganjana mednarodna hudodelstva zagrešena,« opisuje Hohlerjeva, ki je danes tudi direktorica usposabljanja na Inštitutu za mednarodno pravno in odvetniško usposabljanje v Haagu in pridružena urednica oxfordskih poročil o mednarodnem pravu na domačih sodiščih. Pa ena od avtoric vodilnega komentarja Rimskega statuta v angleškem jeziku in avtorica številnih publikacij o mednarodnem kazenskem pravu in človekovih pravicah. Na MKS želi prispevati k večji učinkovitosti postopkov in približevanju sodišča v prvi vrsti žrtvam, pa tudi na splošno državam, organizacijam. »Pomembno je, da sodišču zaupajo, to pa se lahko zgodi le, če poznajo njegov ustroj in delo,« poudarja.
Bilo je potrebnega veliko odrekanja
V osnovni šoli si je želela postati novinarka, »nova Amanpour, ki je takrat za CNN poročala o vojnah v nekdanji Jugoslaviji«. »Že takrat sem imela neko razumevanje za to, kako pomembno je, da lahko ljudje sredi vojne in trpljenja povejo svojo zgodbo, da niso sami v trpljenju. Moje sedanje delo je na neki način podobno temu …« razmišlja. Za pravo se je odločila, ker se ji je zdelo, da daje dogodkom in ravnanju ljudi smisel, ustvarja red. Da pove, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dovoljeno in kaj ne.
Dr. Vasilka Sancin, predstojnica katedre za mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti, ima o svoji nekdanji študentki samo pohvalne besede: »Velika strokovnjakinja, profesionalna, zavzeta, skrbna, natančna. Kot študentka se je izjemno dobro odrezala na mednarodnih tekmovanjih s področja mednarodnega javnega prava in mednarodnega humanitarnega prava. Zdaj pri meni pripravlja doktorsko disertacijo o kaznivih dejanjih zoper spolnost in na podlagi spola v praksi mednarodnega kazenskega sodišča.« S fakulteto sodeluje pri organizaciji mednarodnih tekmovanj iz mednarodnega humanitarnega in begunskega prava. V Haagu je kot tožilka rada sprejemala skupine študentov, ki so prihajale na obisk. Mladim se trudi pomagati, da pridejo v stik s prakso, in poskuša odpreti kakšna vrata, pove Sancinova.
Po študiju v Ljubljani je magistrirala v Amsterdamu. Vedno si je želela potovati, spoznavati nove, drugačne ljudi. »To je tudi ena od stvari, ki jih imam rada pri delu v mednarodni organizaciji – stik z ljudmi z vsega sveta, različnimi kulturami. To je včasih izziv, ampak tudi tako zelo dragocena izkušnja – recimo sedeti na sestanku s kolegi z vseh celin. Kaj bi svetovala mladim z visokimi ambicijami? Predvsem, naj verjamejo vase in si upajo! Mislim, da smo Slovenci pogosto premalo samozavestni, in to povsem neupravičeno. Imamo izjemne srednje šole, fakultete, imamo dobre vrednote, smo profesionalni in znamo trdo delati. Zaupati moramo vase. In pa biti trdoživi, vztrajni.«
Ko bo v pokoju, bo študirala zgodovino
Vedno je bila ponosna, da prihaja iz delavske družine iz majhnega kraja. »Starša sta me spodbujala in poudarjala, kako pomembni so znanje, trdo delo, poštenost in odnos do soljudi. Veliko diplomatov mi je v čestitkah poudarjalo, da jih je poleg znanja in temeljitega poznavanja prava in sodišča prepričala tudi moja priljudnost – da se je bilo lahko pogovarjati z mano in ni bilo zaznati arogance, kot pri nekaterih drugih kandidatih. Kar pa se tiče truda za doseganje ciljev – veliko ga je bilo potrebnega za vsak cilj, ki sem ga dosegla. Tudi veliko odrekanja, seveda.«
Kolegi jo hvalijo. Predsednica slovenskega sodniškega društva dr. Vesna Bergant Rakočević je lani na konferenci evropskega združenja sodniških društev poslušala njeno predavanje o sodniški integriteti mednarodnih sodnikov. »Bilo je zelo dobro, srčno predavanje, navdušila je ves avditorij,« opisuje. Aleš Zalar, nekdanji sodnik in pravosodni minister, zdaj pa mednarodni svetovalec, jo vidi tudi kot zelo razgledano in umirjeno osebo, zelo primerno za novo funkcijo.
Je pa ne zanima le pravo. Ko bo v pokoju, bo študirala zgodovino ali psihologijo. Rada bere in je članica knjižnega kluba v Haagu, rada potuje, obišče dobro predstavo. »Sem kar družabna in ni boljšega kot dober večer v družbi prijateljev, s katerimi se lahko smeješ in udariš kako dobro debato,« pravi Beti Hohler.
