Pred približno enim letom sem na tem mestu objavil izmišljeno pismo Roberta Goloba. Pisal je šestnajsti predsednici državnega zbora Urški Klakočar Zupančič in v njem razočarano ugotovil, da ga premalo cenimo. Zaradi takšnega podcenjujočega odnosa državljanov do njega se je odločil, da se te igre ne gre več, skratka, da bo vrgel puško v koruzo in nas prepustil toku zgodovine. Če je šef vlade najverjetneje že nekajkrat v sebi sprejel odločitev, da ima vsega poln kufer, pa tega zares ni nikoli javno izrekel.
Smo pa mi na njegov račun izrekli marsikaj. Še več stvari smo zamolčali. Zadnje čase pa opazujemo zanimiv premik. Vsi bi nekam zbežali. Ali v evropski parlament ali...
Odrasli imamo ključno in pomembno vlogo v odnosu, ki ga vzpostavljamo z mladostnikom, da mu ni treba iskati rešitev na družbenih omrežjih. Na spletu...
