Komaj verjetno, kaj vse je zdržal ta avto! Mladenič iz Bosne je s prastarim Passatom prišel do Kitajske meje - in nazaj!

Hamza Ridžal je mladi publicist in pisatelj, ki se je pred časom podal na razburljivo potovanje. Pa še zdaleč ne edino. Odločil se je, da bo kar najbolj natančno raziskal Svilno pot, slovito trgovsko pot med Kitajsko in Rimom, po kateri je z vzhoda na zahod ter obratno potovalo blago. Največkrat luksuzne dobrine, kot so svila, dragulji, ...

Za to pot pa si je izbral prav posebnega sopotnika. Ker je nakup terenskih vozil, kot je Toyota Land Cruiser, ki jih popotniki običajno izberejo za tovrstna potovanja, pogosto povezan z visokimi stroški, se je na pot premišljeno odpravil kar s - starim Volkswagnovim Passatom.

Zasledila sem, da ste se s potovanjem po Svilnati poti spogledovali vse od šestega razreda. Kdaj pa je dejansko padla odločitev, da se podate na pot prvič?

"Prvič smo se želeli na pot podati na koncu 2019, a je naše priprave prekinila pandemija virusa covida-19. Zato smo načrte prestavili na 2020, a se tudi takrat zaradi epidemioloških ukrepov ni smelo zapustiti kantona Sarajevo. Zato smo se odločili, da počakamo na boljše čase, kar se je, kot vedno, izkazalo za še kako koristno. Med čakanjem sem imel odlično priložnost prebrati številne knjige, ki so pripomogle k boljšemu razumevanju zgodovine in kulture držav, čez katere smo potovali. Posebej koristne so mi bile knjige o Svilnati poti v angleščini in obstaja cel kup literature, ki se posveča tej tematiki.

"Po letu dni, ko je pandemija počasi začela plahneti, smo potovanje prestavili na 2021. Seveda, smo tudi takrat imeli nemalo težav z organizacijo, saj si za vsako državo potreboval PCR-test, nekje celo potrdilo o cepljenju, spet v nekatere države sploh nisi mogel vstopiti. Tako so nam v zadnjem trenutku ukinili vizum za Iran, zato smo, namesto da smo potovali južno pod Kaspijskim morjem, šli prek njega in tako prispeli do Osredje Azije."

Za štirikolesnega sopotnika ste izbrali kar starega Passata. Kako star je bil, s koliko prevoženimi kilometri?

"Ja, Passat je bil naš zvesti sopotnik. Govorim o Passatu B4, karavanu iz leta 1996. Tako je v resnici le pet let mlajši od mene. (smeh) Kupili smo ga za le 900 evrov, potem pa je kar tri mesece preživel v mehanični delavnici. Vedeli smo, da ga moramo dobro pripraviti na pot in prav to smo storili. S potovanja smo objavljali različne Passatove fotografije na različnih krajih, zato je praktično postal naš zaščitni znak. Naša maskota. Kot Vučko na sarajevski olimpijadi.

Še danes me ljudje ustavljajo na ulici, le zato, da povprašajo, kako je s Passatom. Je še vedno živ?! Vedno so presenečeni, da je še vedno v voznem stanju in da ga vsakodnevno uporabljamo. Poleg tega je Volkswagen verjetno najbolj priljubljena avtomobilska znamka v Bosni in Hercegovini, pa smo bili še na ta način avtentični."

Večina se na takšne pustolovščine odpravi s terenskimi 4 x 4 vozili, zakaj torej star Passat?

"V bogati zbirki mojega neznanja je prav mehanika na vidnem mestu. Kljub temu pa sem tudi sam vedel, da za takšne odprave potrebuješ terenca in 4 x 4 pogon, avto, ki se je že izkazal na podobnih avanturah. Ko smo torej sprejeli odločitev o tem, da se odpravimo na pot, sva s prijateljem in sopotnikom Edibom opravila pogovore z nekaj mehaniki. Skoraj vsi so rekli enako: Kupite Toyoto Land Cruiser. A naš proračun je bil zelo omejen in nam je za robustnega terenca zmanjkalo denarja. Svojim sanjam pa se kljub temu nisem hotel odpovedati. Pa četudi jih bom doživel pred kitajsko mejo, v starem avtomobilu. (smeh)

Neki mehanik nama je tako rekel: Če nimate denarja za Toyoto, kupite starejši avto Takega, ki nima elektronskih delov in senzorjev. Jasno nama je bilo, da bova potovala poleti. Da bova šla skozi dve puščavi in da se bodo temperature gibale tudi tja do 60 C (in to cele tri dni). To je pomenilo, da nismo smeli tvegati z avtomobilom, kjer bi senzor lahko odpovedal. Zato smo se odločili za Passata. In izkazalo se je, da smo se odločili prav."

Pa vas je kdaj pustil na cedilu? Kdaj je šlo najbolj na nož?

"Ne, nikjer nas ni pustil na cedilu. Še šalili smo se, da je najboljši med nami tremi, saj smo ga tretirali za sopotnika, ne le za kup pleha. Na poti smo se velikokrat šalili na njegov račun in mu pripisovali nekaj človeških lastnosti. Zapravil je najmanj in se nikoli ni pritoževal, ne glede na to, kaj smo mu storili. Čudovit spremljevalec, res. (smeh)

Seveda tudi odprava v Osrednjo Azijo zanj ni bila lahka. Mislim, da je dosegel svojo mejo, ko smo prečkali Kavkaz. Mogočno gorovje, ki se razprostira med Črnim in Kaspijskim morjem, je bilo za Passata velik izziv. Prvič, avto je bil težak zaradi tovora, ki smo ga prevažali - snemalne opreme in drugega. Potem pa se povzpneš na 2.500 metrov nadmorske višine in takoj začutiš, da je že tam zrak redkejši kot običajno. V daljavi pa zagledaš gore, ki jih moraš še prečkati. Na srečo je tudi to preživel.

Edina okvara, če temu sploh lahko rečemo okvara, je bila, da je odpadel podboj s sovoznikovih vrat. Nismo želeli, da bi tolkel po vratih, zato smo poiskali mehanično delavnico. Bilo je v mestu Kars, skoraj na turško-armenski meji. Prispeli smo pred veliko avtomehanično delavnico in okoli nas so se začeli zbirati mojstri. Niso mogli verjeti, da smo s tako starim avtom prišli vse iz Bosne na skrajni vzhod Turčije. In pozor, že sama Turčija je ogromna.

Ko ste na skrajnem vzhodu države, ste od Istanbula oddaljeni skoraj dvakrat toliko kot je velika Bosna in Hercegovina. Mojstrom smo povedali, da z njim nismo prišli tako daleč, ampak da gremo še dlje, do meje s Kitajsko. Bili so navdušeni. Prosili smo jih, naj pregledajo tudi motor in druge dele, kar so tudi storili. Rekli so, da je avto v brezhibnem stanju in da ga lahko odpeljemo kamorkoli želimo."

Kaj vse pa ste na avtomobilu pred potovanjem zamenjali?

"Pred potjo smo na Passatu zamenjali vse razen motorja in menjalnika. Tako smo vse nadomestne dele zamenjali in vstavili nove. Na ta način smo se želeli zavarovati pred morebitnimi okvarami. Ko rečem, da so menjani vsi deli razen motorja in menjalnika, to resno mislim. Vsi.

Rezervne dele ste tovorili kar v torbah. Kaj vse ste imeli s seboj, za vsak slučaj?

"Ja, tako je. Imeli smo dve vreči rezervnih delov. Vedeli smo, da lahko kjer koli najdemo mehanika, le delov ne. Nismo želeli tvegati, da bi nekje daleč od doma čakali na nek avtomobilski del, ki bi prišel po pošti. Zato smo raje vse vzeli s seboj. Imeli smo zalogo olja, filtrov, alternator, zavorne čeljusti, celo dodatne cevi in ​​brisalce. Več ali manj smo imeli vse, kar bi lahko šlo z avtomobilom narobe."

Vsega skupaj ste po Svilnati poti prevozili že več deset tisoč kiloemtrov. Kako pa se spreminja promet, bolj kot se pomikaš proti vzhodu?

"Prevozili smo 24.000 kilometrov, kar je bilo za nas pravi izziv, sploh pa za 25 let star avto. Poleg vseh ostalih stvari, ki jih opazuješ med potjo, je še posebej impresivno, kako se spreminja promet. Takoj ko prispete v Turčijo, morate pozabiti vse, za kar ste mislili, da veste o vožnji. V velikih mestih doživiš gnečo, za katero nisi vedel, da obstaja, potem pa na jugu in vzhodu Turčije vidiš, da neka pravila preprosto ne veljajo.

Ko na primer potujete po turških avtocestah, ki so, treba je priznati, odlične, celo boljše od nekaterih evropskih avtocest, pogosto naletite na semaforje. Zdi se mi, da je na teh cestah omejitev 82 kilometrov na uro – kar se sliši simpatično, češ, da nekdo omejitev ne zaokrožuje - ampak večina voznikov vozi preko 100 km/h, nekateri tudi do 140 km/h.

Najbolj nora pa je bila vožnja po Uzbekistanu. V tej prometni noriji, v tem nepopisnem kaosu vlada nek čuden red, ki uzbekistanske voznike ohranja pri življenju, a ti kot tujec potrebuješ čas, da se na to navadiš. Vožnja skozi Uzbekistan – samo v tej državi sva prevozila 6000 kilometrov – je bila nepozabna izkušnja. Ni omejitev, ni pravil! Hkrati so ceste kaotično slabe, tako da, če se prvič peljete mimo nekaterih območij, lahko zlahka uničite avto.

Pred štirimi meseci sem bil spet v Uzbekistanu in videl, da se je zelo spremenil. Zdaj je Uzbekistan poln radarjev, zato vsi pazijo na hitrost. Moj prijatelj Umid iz Taškenta mi je povedal, da so vozniki v Uzbekistanu besni zaradi novih pravil, ki se jih nikakor ne morejo navaditi. Povedal mi je celo, da svoji državi v šali ne rečejo več Uzbekistan, ampak Radaristan. (smeh)"

Med zahodnjaki velja percepcija, da ti kraji niso vedno najbolj varni. Kaj pa je vas prepričalo v nasprotno? Kako so vas sprejeli domačini?

"Mi na Zahodu živimo v iluziji, da so vse vzhodne države nevarne in da res ni pametno potovati tja. Z avtom sem potoval po številnih vzhodnih državah in lahko vam povem, da to preprosto ni res. Res je, da vožnja v teh državah predstavlja poseben izziv. Skozi Uzbekistan je bila to hitrost drugih vozil, ki so prehitevala tako po levi kot po desni; skozi Savdsko Arabijo je izziv gorivo, natančneje odseki ceste, še posebej v južni Arabiji, kjer nimaš veliko bencinskih črpalk, zato moraš gorivo, ki ga imaš, skrbno načrtovati; skozi Irak so izziv cestne zapore,... Ko pa govorim o varnosti, glede tega, kaj se ti kot tujcu lahko zgodi, je moja izkušnja, da je vzhod popolnoma varen. Tu seveda ne mislim na države, kjer potekajo vojne. Nikomur ne bi priporočal, da zdaj odpotuje v Palestino, če je v tem trenutku sploh možno priti tja.

Prebivalci Vzhoda so ohranili neverjetno gostoljubnost do popotnikov, ne glede na to, kdo so, ne glede na to, kateri veri ali narodu pripadajo. To je dediščina velikih svetovnih religij, dediščina, ki je bila na Zahodu pozabljena. Veste, takoj ko prideš v Turčijo, ugotoviš, da imajo ti ljudje s popotnikom poseben odnos. Ponudijo ti , da prespiš v njihovi hiši. Pogosto ti ne pustijo, da plačaš, kar si želel kupiti. V nekaterih primerih smo sprejeli njihovo gostoljubnost in prenočili v njihpovih hišah, kar je bilo prav posebno doživetje. Pri tem izstopata Irak in Iran. Tudi Gruzija.

Ampak rekel bi, da se nobena država ne more primerjati z Uzbekistanom. Gostoljubje, ki ga tam lahko doživiš, je težko najti tudi v pravljicah. Če bi moral izbirati, ali bi šel brez denarja raje za en mesec v Uzbekistan kot pa recimo v Nemčijo, bi seveda izbral Uzbekistan. Prepričan sem, da čeprav ne bi imel ničesar, bi dobro poskrbeli zame. Uzbeki so taki. Neopisljivo."

Za vami je že druga pot proti vzhodu, a verjetno ne zadnja. Se strinjate?

"Lansko poletje sem s prijateljem Ahmedom Šarićem potoval po arabskem svetu, na drugi odpravi Svilnate poti. Moj načrt in želja sta, da v sedmih potopisnih knjigah zapišem najpopolnejši potopis Svilne poti, kar ga obstaja v svetovni literaturi. Kolikor vem, še nihče ni obiskal vseh poti in cest te slovite trgovske poti in o tem napisal knjige. Maja, junija in julija 2023 sem potoval po Turčiji, Jordaniji in Savdski Arabiji in trenutno pišem potopis s tega potovanja.

Seveda pa to ni zadnje veliko potovanje, kot sem rekel. Pripravljam že ekspedicijo v Irak in Iran. Čeprav sem že bil v teh državah, jih še nisem obiskal na ta način. In kdo ve, morda se Passat spet odpravi na Vzhod. Vsakič, ko ga vidim - trenutno je v lasti mojega očeta, ki mi ni dovolil, da bi ga prodal komu izven družine - me zagrabi nostalgija po vzhodu."

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja