Francoski predsednik Macron, 26. februarja
Francoskega predsednika Macrona smo se do ponedeljka, ko je v Parizu gostil srečanje voditeljev evropskih držav, najbolj spominjali po svetovno odmevni izjavi Economistu pred petimi leti o »možgansko mrtvem Natu«. Izjava je takrat dejansko pognala kri po uspavanih možganih zavezništva, ki bo kmalu proslavljalo svojo 75-letnico. Podobno kot ob tisti priložnosti se je tudi ob aktualni situaciji vojne v Ukrajini o pošiljanju evropskih (in ameriških) vojakov na tamkajšnje bojišče usul plaz uradnih izjav in vsakršnih ocen, analiz, špekulacij in teorij, kaj naj bi izjava pomenila. Macron upravičeno opozarja, da se je evropska in svetovna politika glede Rusov in vojne v Ukrajini do sedaj že do sitega najedla zarečenega kruha, ki se ga, kot ugotavlja narodna modrost, navadno največ poje. Enako se tudi zaveda, da se iz »tresenja gore navadno rodi miš«.
V obeh izjavah, ki sta v trenutku pretresli svet in iz svetovnih medijev pregnali vse druge novice, je Macron podoben Trumpu. Tudi on je veliki mojster teh enovrstičnih tektonskih izjav, ki imajo, ali pa ne, dejansko podlago v nacionalni ali multilateralni politiki. Macronov nastop je za nekaj dni odvrnil pozornost Evrope od vojne v Gazi in jo ponovno osredotočil na Ukrajino, kot primarno usodnost za prihodnost Evrope.
Vojna je preveč resna zadeva
Napotitev evropskih vojakov v Ukrajino kot nekaj novega, usodnega, je dejansko namerno zavajanje. Evropski (in ameriški) vojaki in civilni strokovnjaki so v Ukrajini v različnih vlogah in na različnih krajih prisotni bolj ali manj že ves čas vojne, vse od njenega začetka na Krimu. O tem so, skladno s svojimi političnimi in propagandnimi potrebami, javno pisali tudi ruski in proruski mediji. Posamezniki in timi specialnih sil, namenjeni za specialistično urjenje ukrajinske vojske, tehnični strokovnjaki za vzdrževanje, popravilo in upravljanje s sodobnimi oborožitvenimi sistemi, razni komunikacijski strokovnjaki, obveščevalci vseh vrst in še bi lahko naštevali dolgo vrsto tujih strokovnjakov, ki v preteklih dveh letih in dlje delujejo v Ukrajini v dvojni funkciji. Pomagajo Ukrajini na različnih področjih obrambe in za lastne (državne, politične, vojaške, obveščevalne, propagandne, tehnične) potrebe zbirajo podatke. Rusi to dobro vedo, pa vendar jim ni niti na misel prišlo, da bi zaradi tega kateri koli od teh držav, ki imajo v Ukrajini svoje ljudi, napovedali vojno ali vojni podobne ukrepe. Macronovo sugestijo o povečani prisotnosti Zahoda v Ukrajini lahko realno razumemo kot krepitev prav teh kategorij in njihovih funkcionalnih nalog v Ukrajini.
Vojna, še posebej takšna velika, klasična vojna, je preveč resna zadeva, da je države ne bi poskušale proučevati in spremljati v njenih raznoterih vidikih iz prve roke na terenu samem. In pri tem seveda pomagale tudi napadeni državi. Poleg sil (vojaških in/ali civilnih), ki so jih v Ukrajino z različnimi nalogami napotile države, ne gre zanemariti, da tam, v sestavi ukrajinskih obrambnih sil, deluje še ena kategorija tujcev, ki niso vezani na svojo državo. Gre za prostovoljce, ki so iz različnih delov sveta prostovoljno vstopili v ukrajinsko vojsko s ciljem boja zoper Rusijo, in to iz zelo različnih vzrokov, od politično-ideoloških do finančno-materialnih. Zaradi teh Rusija težko reagira zoper katero koli državo, saj tudi sama v svojih oboroženih silah vzdržuje in spodbuja prisotnost podobnih sil (spomnimo se na Wagnerja).
Ko Macron govori o napotitvi evropskih sil v Ukrajino, je to drugače, kot če o tem govori kateri od najvišjih predstavnikov malih držav, kot so baltske republike. Francozi pač imajo zgodovino svojih pohodov na Rusijo. Ko poslušamo Macrona, se naše asociacije vežejo na Napoleona, zato je tudi bila takšna burna, takojšnja, uradna, neposredna, odklonilna reakcija praktično vseh držav, ki so sodelovale na sestanku v Parizu. Na takšno asociacijo je usmerjena tudi ruska reakcija v izjavi Putinovega govorca Dmitrija Peskova, da bi to predstavljalo neposredno vojno nevarnost, ki ni v nikogaršnjem interesu.
Zmanjšano zaupanje Ukrajine v Nato in EU
Morda je prav zaradi zgodovine Macronu lažje o tem govoriti in imajo njegove besede večjo težo in odmev kot iz katere druge evropske države. Vendar napotitev zahodnih vojaških sil kot okrepitev ukrajinskih obrambnih sil ni realna in logična, dokler Ukrajina ne izkoristi vseh svojih nacionalnih človeških resursov. Ti z začetno mobilizacijo po agresiji v skoraj štiridesetmilijonski državi v dveh letih še zdaleč niso izčrpani. Nepripravljenost Zelenskega za vpoklic/mobilizacijo dodatnega pol milijona vojakov, kot je zahteval bivši načelnik generalštaba general Zalužni, je politično, in ne vojaško motivirana. Podoben problem z javno mobilizacijo ima v Rusiji tudi Putin, gre pač za nepopularen in politično tvegan ukrep. Vendar Ukrajina podhranjenosti vojske v ljudstvu nikakor ne more reševati z vojaško popolnitvijo iz širšega evropskega bazena. Vsaj dokler Rusija konkretno ne demonstrira svoje evropske grožnje zoper katero od njenih članic ali zaveznic. Tega se verjetno jasno zaveda tudi Macron.
Ukrajinski predsednik Zelenski je bil pred kratkim v Parizu, kjer je z Macronom podpisal bilateralni sporazum, po katerem Francija prevzema pomembno nalogo pomoči in podpore Ukrajini v tej vojni. Podobne sporazume je Ukrajina sklenila tudi z drugimi velikimi v Evropi, Nemčijo, Veliko Britanijo in Švedsko, s še nekaterimi pa se pogaja. To kaže na zmanjšano zaupanje Ukrajine v obe temeljni evropski povezavi, Nato in EU. Zelenski je Macronu gotovo osebno (in odprto?) predstavil trenutno vojaško in politično stanje v Ukrajini oziroma trenutno velikost ter resnost neposredne ruske vojaške grožnje. Ne vemo še, ali je sklic večine zahodnih voditeljev v Elizejsko palačo posledica in reakcija na to bilateralno srečanje ali gre za dlje časa načrtovano in diplomatsko usmerjano zunanjepolitično akcijo francoske diplomacije s ciljem prevzemanja krmila evropske barke v teh viharnih časih.
Dvojna evropska morala
Takojšnje vehementno negativno odklonilno stališče udeležencev večerje pri Macronu je odraz politične senzibilnosti Evrope v tem trenutku. Da je vojno nekako treba končati, magari na račun delne izgube ukrajinskega ozemlja, je, tako je videti po političnih reakcijah, prevladujoči sentiment stare celine. V svoji nedavni zgodovini se je z njim že srečevala in rezultat ni bil želeni mir, temveč druga svetovna vojna. Da je danes podobno ali zelo drugače, nas prepričujejo zagovorniki ene ali druge resnice. Reakcija na Macronovo izjavo verno odraža dvojnost evropske morale. Z ene strani moralno obsodbo ruske agresije ter podporo pravičnemu boju za svobodo ukrajinskega naroda, z druge pa egoizem izogibanja lastnim človeškim žrtvam za vsako ceno. Macronov apel ter reakcija nanj razkrivata to usodno dvojnost evropske politike, ki se bo materializirala v nov politični ekvilibrij na prihajajočih evropskih volitvah. Hkrati je to rokavica v obraz ameriški varnostni politiki, da se pred njihovimi predsedniškimi volitvami, ki utegnejo enako ali še bolj usodno vplivati tudi na našo, evropsko varnost in prihodnost, jasneje odločijo in angažirajo v pomoči Ukrajini.
Predsednik vlade Golob je bil v Parizu. Njegova reakcija na Macronovo izjavo je bila predvidljivo evropsko zavrnitvena. Podobno kot drugi evropski politični voditelji tudi on ni ničesar povedal o ozadju priprav na to srečanje. Slovensko javno mnenje se je oddahnilo – ne gremo v Ukrajino! Podobno je kot o vojni v Gazi – moralno zgražanje in pravičnost na strani šibkejšega in napadenega, vendar konkretno držanje na strani v varnem zavetju evropske večine. Škornjev si v ukrajinskem blatu ne bi mazali.
