#intervju Jim Murray, strokovnjak za viskije: V moji knjižnici je okrog 20.000 viskijev

Če bi spremljali ekipo Milwalla in njene igralce v sedemdesetih in osemdesetih letih, bi videli, da to ne drži povsem, če se pošalim. Seveda ima pivo med spremljanjem nogometnih tekem v pubih na Otoku bogato tradicijo. Ampak pil se je tudi viski. Sam sem se s to pijačo seznanil pri šestnajstih letih, torej leta 1973, ko sem pustil šolo in se zaposlil v novinarski agenciji, kjer sem pisal dnevne novice in pokrival področje športa. Med počitnicami sem šel na izlet na škotski otok Skye in obiskal destilarno Talisker. Imel sem sedemnajst let, a tega niso vedeli in so me spustili noter. Ves proces proizvodnje in sama pijača sta me tako očarala, da sem od takrat naprej sem pokusil vsak viski, na katerega sem naletel, in si vse sproti zapisoval.

Da, od takrat naprej sem začel sistematično zbirati podatke o posameznih destilarnah, o njihovi zgodovini, kakšne viskije proizvajajo, kakšen okus imajo … V teh zapiskih sem začel tudi uporabljati povsem svojo terminologijo, ker se je v tistem času viskije ocenjevalo in opisovalo na podoben način kot vina. Ampak kakšno zvezo ima viski z vinom? Vonj, okus, pookus je pri destilatih popolnoma drugačen kot pri vinu. V sredini osemdesetih let je moje zapiske videl prijatelj, ki je bil glavni blender v destilarni J&B, in mi namignil, da bi glede na to, kar je videl, lahko postal kritik in ocenjevalec, ker človeka v svetu viskijev, ki bi strokovno in kritično ocenjeval posamezne primerke, ni. Vendar sem pomislil, kdo pa sem jaz in koga bi sploh zanimalo to, kar mislim, tako da je minilo 15 let do prve objave mojega mnenja o viskiju. Pustil sem službo novinarja, ki me je tako ali tako omejevala, saj sem pokrival kroniko, med drugim tudi umore, zaradi česar sem bil deležen groženj in ustrahovanj, češ da me bodo pospravili in podobno, kar je precej vplivalo na moje življenje. V času, ko sem zbiral podatke za članek o nekem umoru, so mi celo vdrli v stanovanje, ga premetali in mi ukradli popolnima vse zapiske, ki sem jih zbral o viskijih. Leta 1992 sem tako zapustil svet novic, športa, umorov in časopisov ter postal prvi človek na svetu, ki je služil denar samo s pisanjem o viskiju. Za sedem mesecev sem šel na Škotsko in vsak dan obiskal vsaj eno destilarno. Podrobno sem se naučil vsake faze postopka za nastanek viskija.

Razlog je bil v tem, da sem hotel napisati knjigo o ameriških burbonih, pa med založniki ni bilo nobenega zanimanja. Knjige o irskih viskijih pa ni napisal še nihče pred tem, v nasprotju s škotskimi.

Dobivam jih od povsod, a večino jih kupim. Na leto zapravim kar precej denarja za nakup viskijev. Vse steklenice, za katere si vzamem čas in jih ocenim, pa morajo biti v splošni prodaji. V svojem skladišču imam knjižnico, kot ji rečem, v njej pa je približno 20.000 viskijev.

Na dan res pokusim tudi do 20 različnih viskijev. Mora pa okušanje potekati tako, da je vsak vzorec obvezno nerazredčen in ogret na telesno temperaturo, kozarec mora biti tak, da se proti vrhu zoži, in vanj ne smemo potiskati nosu, ampak viski le rahlo povonjamo nad robom.

Ko sem kot šestnajstletnik pisal o nogometnih tekmah, mi je urednik naložil, da sem moral po vsaki tekmi še oceniti igralce, tako da se tega dobro zavedam vse od tedaj. Ampak nočem biti pametnjakovič, niti tega ne počnem na način, da bi namenoma hotel koga očrniti. Če zapišem kakšno kritično besedo ali podelim slabo oceno, je to zgolj dobronamerno, z željo, da bo tistemu, ki je ustvaril pijačo, pomagalo, da bo postal boljši. Vse, kar pišem, poskušam narediti profesionalno in s kančkom humorja. Konec koncev pišem za ljudi in ljudje imajo radi, če v članku preberejo tudi kaj zabavnega, ne samo suhega besedičenja. Ampak vsega se lotim na skrajno resen in profesionalen način.

Letos je 21. leto, odkar izdajam vodnik po svetu viskijev. Ko sem pred leti v Šanghaju srečal enega izmed višjih direktorjev japonske znamke viskijev Suntory, mi je dejal, da so na podlagi tega, da je bil njihov jamazaki leta 2015 v Bibliji viskija izbran za viski leta, prodali za tri milijarde dolarjev svojih viskijev. In sem mu rekel, dobro za vas, to me veseli, zaradi vas sem prodal kakšnih sedem izvodov svoje knjige na Japonskem. Po drugi strani pa sem že v svoji prvi izdaji leta 2003 pisal o tem, da v marsikateri destilarni prekrivajo napake pri proizvodnji z dodajanjem karamele in drugih barvil v svoje viskije. In to je imelo neprecenljiv odziv med proizvajalci, ker je večina to začela res opuščati. Zaradi tega so se tudi ljubitelji viskijev začeli zavedati, da karamela v viski ne sodi. Ker do takrat so praktično vse destilarne uporabljale karamelo pa tudi druga barvila. Resnično sem bil presenečen, kakšen vpliv je to imelo na proizvodnjo viskija po vsem svetu. In na to sem še posebno ponosen.

Seveda. Ampak na to se res ne oziram. Suntory je na podlagi moje ocene zaslužil ogromno denarja, a od tega nisem dobil niti centa. Ker to ni moj posel. Biblija viskija je postala preveč pomembna in preveč sem garal za to, da bi se šel takšne igre in oblatil svoje ime. V vsem, kar napišem, sem povsem neodvisen.

To niso resne blagovne znamke niti v smislu kakovosti niti v smislu učenja o viskijih. Sam sem velik oboževalec skupine Pink Floyd, pa ne bom nikdar jedel in pil nekaj, kar je ali pije David Gilmour. Ampak če nekdo to želi, naj, ne vidim nobenega problema v tem. Vsak naj pije in je tisto, kar mu je všeč, ampak v tem, da nekaj počneš zgolj zaradi takšne reklame, ne vidim smisla.

To je moje glavno poslanstvo pisanja o viskijih. Da so se ljudje zbudili in danes spoznavajo in se učijo o stvareh, ki niso zgolj v bližnjem dosegu rok.

V Slovenijo sem prišel pogledat destilarno Broken Bones, od koder so mi poslali nekaj vzorcev in nad katerimi sem bil navdušen. Drugih destilarn pa trenutno še ne poznam. Upam, da je še kje drugje kaj zanimivega.